Jerco Legan in njeno družino sem srečevala na družabnih dogodkih. Vedno se je zdelo, da so praktično popolni, zato sem ob novici, da se z Milanom Cviklom ločujeta, nejeverno zastrigla z ušesi. Ko pa mi je Jerca zaupala podrobnosti, me je šokiralo. Ne le zaradi očitkov o nezvestobi in celo nasilju, temveč tudi zato, ker je Jerca, med drugim ustanoviteljica fundacije Ženske brez meja, močna in vsestransko ustvarjalna ženska. Če bi me vprašali, kako si predstavljam njo in partnerja, bi rekla, da ji mora moški gotovo streči spredaj in zadaj. V resnici je bilo ravno obratno.
Po šestih mesecih od novice o ločitvi se je odločila spregovoriti. Da bo jasno: dogaja se tudi lepim, opolnomočenim, uspešnim ženskam. In to, da te partner ponižuje in ne ceni, ti laže, te vara in s tabo manipulira …, ne pove prav ničesar o tebi, ampak le o njem. Ni se treba sramovati. Je pa treba tak odnos seveda čim prej prekiniti.
»Za popolno družino sem naredila vse – celo na škodo svojih otrok.«
Se še spomnite trenutka, ko ste rekli usodni da? Ste takrat verjeli, da bosta skupaj do konca?
19. septembra 2009 se spominjam, kot bi bilo včeraj. Slehernega drobca poročnega dne, začenši z jutranjim sprehodom po rosni travi v starih lesenih coklah, ki so me do krvavega ožulile, in v megli, da bi jo lahko rezal, do trenutka, ko sem slekla pretesno poročno obleko in se visoko noseča za hip prepustila plesu s trubači. Močni občutki me prevevajo na usodni da, ki ima danes, žal, grenko-sladek priokus. Do 30. leta ob vseh svojih projektih in potovanjih nisem bila med tistimi, ki bi se jim mudilo v zakon. In šesti čut mi je sporočal, da v tem odnosu ne bom srečna. A v tistem trenutku sem se vživela v namišljeno pravljico, saj sem si kot otrok ločenih staršev želela veliko in popolno družino. Zanjo sem bila pripravljena narediti vse in še več. Kot sedaj ugotavljam, celo na škodo in žalost lastnih otrok.
Zdelo se je, da živite sanjsko. Je bila torej to le predstava za javnost?
Najina zgodba ni bila nikoli predstava za javnost, četudi se je o našem življenju tako med bivanjem v tujini kot doma veliko pisalo, saj sva oba javno izpostavljena. Idealizirana pripoved, ki se je slikala skozi medijske zapise o dosežkih in selitvah, je bila del realnosti, a hkrati maska za temačnejše ozadje, s katerim sem morala živeti. Ker sem bila vzgojena v pošteno, skromno in delavno dekle, ki je skozi življenje postajalo odporno proti marsičemu, očitno nisem zmogla prepoznati, da bi imel kdo z egocentričnostjo ter posesivnostjo slabe namene, zato sem negativne okoliščine trmasto filtrirala, ne da bi se postavila zase. Neopisljivo ponižujoče je, ko se ženska na vrhuncu svojih moči in profesionalnih uspehov odloči, da se bo za neko obdobje popolnoma posvetila družini ter se odrekla svojim sanjam in priložnostim, v zahvalo pa dobi grožnjo, da lahko z otrokoma vsak hip pristane na cesti. Potem ko je desetletje tako rekoč odrezana od svojega sveta, da polno »služi« svojemu partnerju – ki se nemoteno osredotoča na svojo kariero, s svetlobno hitrostjo pleza po družbeni lestvici, nadpovprečno zasluži in zablesti v svoji »elitni družbi« – je na koncu razglašena za neukrotljivo in nesposobno. Vztrajati v takšnem toksičnem odnosu bi pomenilo: ali si nora ali boš pa znorela. Kruta spoznanja trinajst let pozneje bolijo, a hkrati hrabrijo, da je odslej z drugačno lestvico vrednot lahko samo lepše.
Kaj se je torej dogajalo za štirimi stenami, da ste trpeli vi in celo otroka?
Domnevne službene obveznosti, ki so bile vedno pomembnejše od družine, so sčasoma prerasle v redke skupne trenutke, ko je bil prostor le še za ukazovanje, kričanje, kritiziranje in žaljenje. Otroka sta se razvijala v samostojna in samosvoja fanta, potrebovala sta veliko potrpežljivosti in pogovorov, v najstniškem obdobju pa predvsem stabilnosti in varnosti ... Vse tisto, česar ob vedno pogostejših, nekontroliranih izpadih očetove agresije in ignorance nista več dobila. Napetosti med njimi so se poglabljale in ušle z vajeti vsakič, ko smo bili skupaj več kot nekaj ur. Vikendov in počitnic se spominjamo kot poskusov vojaškega discipliniranja in nenehne kregarije zaradi banalnosti. Selitev iz Luksemburga domov je pomenila velike spremembe, ne le zaradi gradnje skupnega doma, ko sem s svinčnikom in papirjem snovala zahtevno prenovo ter z otrokoma dve leti živela tako rekoč na gradbišču, temveč tudi zaradi vzpostavljanja socialnega okolja, ki ga v tujini nismo imeli. Kmalu se je izkazalo, da postaja problem vsak moj nov ustvarjalni projekt, saj naj bi bilo moje delo premalo plačano in nepomembno, vsak moj izhod pa je bil pospremljen s pritlehnimi komentarji, za koga sem se tako nališpala, kakšno spodnje perilo sem oblekla in ali mislim zanemarjati družino. Nikamor nisem šla več sproščeno in dobre volje. Njegove profesionalne ambicije so narekovale nenehno prilagajanje in podrejanje. Brez kritične avtorefleksije, da je v prilaščanju življenja preostalih družinskih članov ob vseh trenjih morda karkoli narobe, in brez vsake empatije, da ima še kdo v družini pravice in želje do svobodnega odločanja in delovanja. Včasih je prišlo do najhujšega, ko sta se otroka – v strahu pred zverinskim dretjem, grobim vlečenjem s kavča med gledanjem televizije, zaklepanjem pred vrata dnevne sobe in agresivnim lovljenjem po hiši – skrivala v kopalnici ali bežala pred švigajočim pasom v svoji sobici pod pisalno mizo. Prisluhniti otroškim željam in potrebam za očeta ni bilo relevantno, razlogov in vzrokov za razprtije, grožnje ter nestrpnost pa vedno več. Ob tem sem tako sebe kot otroka prepričevala in tolažila, da je očka zaradi naporne službe v stresu in da bo mimo, ko bo spet odšel. Tako je mimogrede minilo celo desetletje.
Za dobro zvezo so potrebni kompromisi?
Kompromisi in dogovori, poslušanje in slišanje, iskanje najboljših rešitev za vse v družini, ob hkratnem postavljanju jasnih meja otrokoma, k vsemu temu sem stremela. A sem se zaradi vrste razlogov, povezanih s preteklostjo, s strahovi, s samopodobo in celo z materinstvom, temu marsikdaj tudi odrekla. Še posebej ker je bilo na začetku zveze prisotno izrazito izkazovanje naklonjenosti in preusmerjanje pozornosti z darili. Vsakršen nadaljnji odnos podrejenosti, torej neravnovesja, je bil obsojen na bridek konec. V trenutku, ko v odnosu izgubiš ali zanikaš sebe, se drugi razraste z vsemi svojimi interesi, zahtevami in pričakovanji. Pri čemer po svojem nevidnem načrtu poskuša poteptati tvoje. Takrat se izgubijo še nežnosti v odnosu moški – ženska. V goreči želji, da ne bi delala napak in da bi za vsako ceno ohranila družino, poskušaš ugajati in neprenehoma za vse skrbeti, medtem ko hitiš stran od vsakršnega uresničevanja ustvarjalnih navdihov in ohranjanja socialnih vezi. Naenkrat si v vlogi »ženske za vse«, brez lastne agende, kar partner prikrito, a pridoma izkorišča.
Če vas prav razumem, ste torej vi sklepali kompromise, on pa je to izkoriščal?
V nekem trenutku sploh ni šlo več za kompromise, temveč za popolno podreditev. Kmalu po rojstvu prvega sina je selitev v tujino pomenila prekinitev večine mojih, do takrat izjemno uspešnih in obetavnih poslovnih stikov in projektov, hiter izstop iz socialne mreže prijateljev in znancev, odrekanje hobijem in življenjskemu ritmu iz preteklih obdobij. Sprva se je zdelo naravno in logično, da smo se za nekaj časa umaknili iz Slovenije, a je z leti postajalo hermetično zapiranje v svet, kjer same sebe nisem več prepoznala.
Kako ste torej živeli?
Urnik je bil vnaprej določen, bremenila so me številna gospodinjska in vrtna opravila, saj vsa leta nismo imeli nobene pomoči. Ukvarjanje z otrokoma in psom je bilo pretežno na meni, od jutra do večera sem bila vprežena v delo in servis »za dom in družino«, vestno sem izpolnjevala diplomatske naloge in se odpovedala svojim zaslužkom. Ob večerih sem stopila še v vlogo strokovne svetovalke ter domnevno dobrovoljne soproge in ljubice, kjer v resnici ni bilo več nobenega prostora za umik. Medtem je nekdo nadpovprečno dobro služil in ob nekem konfliktu celo priznal, da sem zanj pravzaprav le »naložba«. Ko sta otroka malo zrasla, sem si skrivaj izborila kakšno uro za branje knjige ali pisanje, sproščena kava zunaj pa je bila že misel preveč. Na srečo sem bila z otrokoma ogromno v naravi, zato trdnega zdravja, saj ob morebitnem prehladu ne bi bilo nikogar, ki bi mi pripravil čaj.
Kaj je bilo za vas v zakonu najbolj boleče in kdaj ste se odločili, da za vaš zakon ni rešitve?
Ko te partner po 15 letih iskrene lojalnosti in ljubeče pozornosti začne v javnosti blatiti z razočarano gospodinjo in permisivno materjo, potem ko mu podariš mladost, dva zdrava otroka in ponudiš vse svoje življenjske vire ... Ko te sinova jokajoče prosita, da že nekaj ukreni, in rotita, da z očetom ne želita več sedeti za isto mizo ali oditi skupaj na izlet ... Ko te postane strah, kateri krožnik bo narobe odložen, in navkljub selitvi iz spalnice nikjer v skupnem domu nimaš več mirnega spanca ... Ko ob vsakem stiku poslušaš, kako zanič kuhaš, kako slabo si videti, kakšen brezvezen poklic in bedne prijateljice imaš ... a hkrati za novo leto brezsramno nadleguje eno izmed njih ... Ko ti v družbi pred vsemi brutalno jemlje besedo ... Ko se s svojo nejevoljo pokroviteljsko spravlja na tvoje starše in prijatelje ter edini babici celo prepove stike z vnukoma ... Ko te sosedje na cesti sprašujejo, ali potrebuješ pomoč ... Ko iz tablice letijo žgečkljive fotografije in osladna sporočila z drugimi ženskami ... Ko v družinskem avtomobilu naletiš na sledi neznanega pudra, cenene vonjave in odpadle dolge svetle lase ... Ko ob sebi prepoznaš nekoga, ki zaradi lastne nemoči in nezmožnosti uvida, da izgublja vse, ki so ga imeli radi, za seboj zapira vsa vrata, saj ni pripravljen ničesar priznati, si poiskati strokovno pomoč in se spremeniti ... Takrat veš, da je konec! Takrat ne razmišljaš, kdo si in kaj si ustvaril ter kaj bodo rekli drugi, temveč kako čim prej zaščititi pravice, zdravje in dostojanstvo otrok in sebe. Res je, da z ukrepanjem odlašaš predolgo, saj vsak dan upaš, da bo bolje in drugače, po možnosti ščitiš partnerjev ugled ter zunanjo podobo družine. A enkrat pride dan, ko se odločiš in greš. Vsakršno drugačno ravnanje bi vodilo v samozanikanje in samouničenje.
Več o tem, kako je mož sprejel Jerčino odločitev ter zakaj je sklenila spregovoriti o ločitvi in temačnem ozadju, pa si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
