Prav danes je začela veljati uredba, ki dovoljuje uporabo moke iz domačega murna v prehrani. Lahko jo bodo uporabljali v številnih izdelkih, od testenin do mesnih pripravkov, od pekovskih izdelkov do juh. Na policah se bo čriček pridružil mokarju in kobilici selivki, ki ju je EU požegnala že prej.
Pa bomo kupci posegali po izdelkih z dodanimi žužki?
Morda pa, glede na to, da že zdaj uživamo sladolede, marmelado, pivo in še marsikak izdelek, ki mu privlačnost povečuje žuželka. Niste vedeli, kajne?
K pisanju tega članka nas je spodbudila jeza gospoda, ki ga je razbesnela uredba EU, po kateri se od konca januarja na trgu Unije lahko prodajajo živila iz delno razmaščenega prahu zmletih hišnih murnov. Vlogo za dovoljenje je pred štirimi leti vložilo vietnamsko podjetje, ki se ukvarja z vzgojo teh žužkov, moko iz njih pa bodo lahko uporabljali v zelo širokem naboru izdelkov. V kruhu in štručkah iz več vrst žita, krekerjih in krušnih palčkah, žitnih ploščicah, suhih pripravkih za pekovske izdelke, piškotih, izdelkih na osnovi testenin, omakah, predelanih izdelkih iz krompirja, picah, sirotki v prahu, juhah, pivu podobnih pijačah, čokoladnih izdelkih, oreških in oljnicah, prigrizkih ter mesnih pripravkih.
Dotični gospod je ogorčen nad tem, da bodo zdaj v njegovi hrani žužki skoraj obvezno. Vsaj tu se mu ni treba pretirano vznemirjati, saj uredba daje le dovoljenje za uporabo, nikakor je ne predpisuje. Poleg tega bo moralo na deklaraciji obvezno pisati, da živilo vsebuje moko iz črička. Jih bomo pač še pazljiveje brali. Pa tudi zanimanja med proizvajalci verjetno ni pričakovati pretirano veliko. Vaša najljubša znamka piškotov pač ne bo tvegala, da bi s tako kontroverzno sestavino odvrnila velik del, če ne večine kupcev. Evropejci si namreč z idejo žužkov v prehrani (še) nismo prav blizu. Vsaj ne, če vemo, da so v naši štručki ali juhi. Nevede pa jih uživamo že dolgo. Vsebujejo jih namreč nekateri E-ji, kot radi rečemo aditivom v hrani.
»Nagravžni« seznam
V EU je dovoljen, denimo, E120, znan tudi kot karmin ali kosmulja. To je rdeče barvilo, ki ga izdelujejo iz posušenih in zmletih samic kosmulj, žuželk, ki živijo na kaktusih Srednje in Južne Amerike. E120 se lahko uporablja kot barva za hrano v številnih izdelkih, kot so sladoled, jagodni jogurt, marmelada, klobase, sadni sokovi, sirupi, žele, sladkarije in žvečilni gumi.
Dodajajo ga tudi pivu in vinu, da dobijo želen odtenek. Če ste se ob besedi karmin spomnili na staro ime za šminko, imate prav. Uporablja se tudi v kozmetiki; poleg rdečila za ustnice ga lahko vsebujejo rdečila za lica in lak za nohte. Najdemo ga tudi v nekaterih tabletah in kapsulah. E339, šelak, ki je tudi dovoljen, pridobivajo iz izločkov samice Kerria lacca (ščitaste uši), ki živi v gozdovih Indije in Tajske. V prehrani se uporablja za glazure in premaz za sadje, ki poskrbi, da se to ne izsuši prehitro.
V EU je sicer dovoljenih manj aditivov živalskega izvora kot drugje po svetu. Med njimi so fosfat E542 iz kosti goveda ali prašičev, ki ga pogosto najdemo v kozmetičnih izdelkih, zobnih pastah in prehranskih dopolnilih. Lahko se uporablja tudi kot sredstvo proti strjevanju v suhi hrani. Žvečilni gumiji lahko v sebi skrivajo E913, vosek, pridobljen iz ovčje volne. E1105 in E94 vsebujeta jajčne lupine, E472 pa živalske maščobe.
Mnoge živalske aditive v EU nadomeščajo tisti rastlinskega izvora ali pa sintetični, tako da nam je precej gravža prihranjeno. Drugače pa je, ko prestopite meje Unije. Pravila prehranske varnosti namreč niso povsod tako stroga. Marsikje se še vedno uporablja E441, ki je lahko narejen iz kosti, kože in tetiv živali. E414, E441, E461, E161g v sladoledu, instantnih juhah, jogurtu in pecivu lahko vsebujejo lupine ali hrustanec rakov, rib ali morskih sadežev. Potem je tu še E339, ki se pridobiva iz črev jagnjet.
Pri konzervah, mesnih izdelkih, izdelkih iz moke in sladicah se lahko posladkamo z E160b, narejenim iz majskega hrošča. Zmagovalec pa je L-cistein, E920, ki ga na Kitajskem, denimo, pridobivajo iz človeških las, saj so ti najcenejši vir.
Žuželčji burger ali čips
Da so žuželke sicer hrana prihodnosti, poslušamo že nekaj časa. Veliko jih je, poceni so, polne so beljakovin in vsebujejo znatno več mineralov, kot so železo, cink, baker in magnezij, kot meso. Pa še planet bi taka prehrana pomagala reševati. Poleg tega, da jih lahko gojimo na majhnih površinah, ki ne zasedajo plodne zemlje in – v nasprotju z govedom – ne spuščajo v zrak ogromnih količin toplogrednih plinov, so še strašansko učinkovite pri presnavljanju energije. Z dvema kilogramoma hrane namreč pridelamo kar kilogram žužkov, medtem ko govedo za kilogram mesa porabi dvajset kilogramov krme.
Ocenjujejo, da so žuželke že zdaj del vsakodnevne prehrane za približno dve milijardi ljudi po vsem svetu. Najraje si jih privoščijo v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Gurmanski žuželčji prigrizki so vseh vrst. Mravlje ocvrejo ali zmeljejo v pasto in uporabljajo kot začimbo. Kobilice, čričke, termite, škržate in kobilice imajo najraje ocvrte. Baje so okusna zamenjava za čips.
Ponekod se na meniju znajdejo celo škorpijoni. Bube sviloprejk popečejo na žaru, gosenice pa so dobre tako v juhi kot pražene. Nikoli ne bom pozabila kot palec dolgih, zelenorumenih in čisto preveč mesnatih predstavnic te vrste, ki so jih nam novinarjem nekajkrat ljubeznivo ponudili v Centralnoafriški republiki. Plavajoče v nekakšni rjavkasti juhi ali kot ražnjiče iz nočne more. Še dobro, da se je nekaj kolegov opogumilo poskusiti to poslastico, ki jo pripravijo le za posebne goste. Sama sem se odločila, da bo zrezek iz antilope popolnoma dovolj eksotičen zame.
Žuželčji prigrizki si počasi utirajo pot tudi v Evropo, a trga zanje je za zdaj malo.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
