Zgodbe

Pomočnica vzgojiteljice v vrtcu za en dan: Izpolnjujoče, a naporno!

Katja Božič
20. 1. 2023, 06.00
Deli članek:

Čutila sem odgovornost tako do vrtca kot do staršev, ki so mi zaupali, da na lastni koži preizkusim, kako je videti delo pomočnice vzgojiteljice.

Šimen Zupančič
Katja Božič v vlogi pomočnice vzgojiteljice.

Ko sem stopila v igralnico, je v njej negotove korake ubiralo deset ljubkih malčkov. Eden je že zavzeto kopal dojenčka, drugi je nerodno tolkel po ksilofonu, pet se jih je igralo v kuhinji, dva sta se prepirala za plišasto miško, jokajoča deklica pa se je stiskala k vzgojiteljici Andreji, ki je z budnim očesom spremljala vseh deset nadobudnežev …To bo lep dan, sem pomislila, ko je k meni brez zadržkov pristopicala neskončno ljubka deklica skodranih lask, ki me je spominjala na nečakinjo, in mi ponudila plastični krožniček ter žličko, da bi se igrali. Srce mi je kar zaigralo, led je bil prebit in moje delo pomočnice vzgojiteljice v Vrtcu Litija se je začelo.

Dodelili so me v skupino najmlajših otrok, med katerimi še nihče ni dopolnil dve leti, meni sicer najljubših in najbolj ljubkih, a pravijo, da je delo s tako majhnimi tudi najzahtevnejše …

Pozor, zajtrkujemo 

Bil je ravno čas zajtrka. Otroke je bilo treba drugega za drugim posesti za mizo. Najprej sem bila malo zmedena, otroci pa tudi. Zato so me sprva še malo čudno gledali, ampak smo se hitro sporazumeli. Zavezale smo jim slinčke okoli vratu, razdelile namazane kruhke in korenček, narezan na koščke. Nekaj kruha z namazom je šlo v usta, še več ga je bilo razpacanega po mizici, ličkih in rokah. Dva sta si trgala iz rok korenček, ena od deklic pa je jokajoča že silila v naročje k vzgojiteljici Andreji. Ker je najmlajša in je prišla med zadnjimi pred malo več kot mesecem dni, je še vedno neutolažljiva, če ni v naročju. Potem smo jim pomagale držati skodelice, trije so pili že samostojno, nekaj jih je poskušalo piti samih z našo pomočjo, preostanek so si zlili po slinčku ali na mizo, če jim kozarčkov nismo pravočasno umaknile. Vmes sta mi Tanja in Andreja predstavljali otroke in ljubeče opisovali njihove značilnosti. V mislih sem si ponavljala njihova imena. Tile človečki imajo začuda take sposobnosti, da te znajo hitro omrežiti, vsak po svoje. Medtem ko sem enemu brisala lička, drugemu nosek, tretjemu rokice, pocrkljala četrtega, lovila petega, ki mi je z umazanimi rokicami in usti zbežal od mize k igračam, pa sem kljub vsemu uspela s kotičkom očesa opaziti našega fotografa Šimna, ki je z eno od deklic razneženo pil namišljeno kavico, ki mu jo je pravkar skuhala. Ja, tudi njega so malčki prevzeli.

Šimen Zupančič
Nekateri jedo že sami, drugim je treba še malo pomagati.

Kaos

Zajtrku je sledilo previjanje. Ena od deklic je šla na kahlico, preostalih devet pa se je zvrstilo pri meni na previjalni mizi. Od nekdaj sem rada previjala otroke, zato sem to počela z veseljem, hkrati pa vsakega še malo stisnila v naročje. »Danes je presenetljivo mirno, verjetno zato, ker sta prišla vidva s fotografom in je to zanje nekaj novega,« se je nasmehnila Tanja. »Najtežje je, kadar jih začne pet naenkrat neutolažljivo jokati in ne veš, koga bi najprej potolažil. Ali pa kadar imamo mlečni zajtrk pa se eden pokaka, drugi pobruha, trije se čisto pomažejo s hrano, četrtemu pade na tla cela skodelica, trije jokajo, ti si pa sam,« je dodala Andreja. »Potem pa po možnosti pride še kakšen starš, ki malce pozneje pripelje otroka, z njim spregovoriš nekaj besed, medtem ti pa trije otroci pobegnejo iz igralnice,« je zaključila v smehu Tanja. Priznata, da je včasih kar kaotično, ampak ker sta obe izkušeni, takšne situacije obvladata.

Predpisi, predpisi ... 

»Midve delava vse skupaj. Obe hodiva na sestanke, izobraževanja, skupaj imava pogovorne urice, zato se mora tudi pomočnica pripraviti. Vzgojiteljice delamo uro manj, ker pišemo doma priprave. Napišemo letni načrt oddelka, mesečne, tedenske priprave in ocenimo delo v oddelku, se pogovarjamo s starši, o vsem pa se dogovarjam tudi s Tanjo. Če vzgojiteljice ni, je na dopustu ali bolniški, namreč to delo in odgovornost prevzamejo pomočnice,« je njuno delo opisala Andreja. »Po drugi strani pa pomočnice same recimo ne smejo peljati starejših otrok na sprehod. Ko sem bila še pomočnica v nekem drugem vrtcu, vzgojiteljice ni bilo več kot dva meseca, pa nismo smeli sami na sprehod, lahko smo bili samo na dvorišču vrtca,« je eno od težav pomočnic obelodanila Andreja. »Nekoč sem bila tudi jaz mesec in pol brez vzgojiteljice, in ker so se starši pritoževali, zakaj ne gremo na sprehod, sem nekajkrat prosila eno od vzgojiteljic, da je šla z nami,« se je spomnila Tanja.

Šimen Zupančič
Obisk vrtca Litija.

Muce Copatarice pa od nikoder 

S »ta malimi« na daljše sprehode ne hodijo, ampak se igrajo na leseni terasi vrtca, kamor smo se odpravili tudi mi. Ko smo jih oblačile, sem pomislila, kako mora biti dekletoma, kadar je recimo ena od njiju sama, malčkov pa vseh štirinajst – ob našem obisku so bili namreč štirje bolni. Ko zadnjega oblečeš, je prvemu že pošteno vroče. Ker smo bile tri, smo malčke hitreje oblekle in obule. Pa še vseeno so v garderobi uganjali vragolije in stikali po omaricah drugih otrok. Čeprav jim je seveda treba postavljati meje, so bili res prikupno smešni, povsod jih je bilo dovolj. Na terasi smo peli pesmice, se gugali, vozili tricikle ter tolažili in crkljali dva jokajoča. »Včasih mi je težko, ker se zaradi petih jokajočih ne moreš toliko posvetiti tistim, ki so vedno zadovoljni, nasmejani in le redko jočejo,« mi je dejala Tanja, ko smo se s terase odpravljali nazaj v igralnico na kosilo. Uf, sem pomislila, dobri sta, le kako si zapomnita, kateri copatki so od koga ter čigave so pisane dude, ki jih imajo otroci za spanje.

Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.