Zgodbe

Bi vi delali v takih pogojih?

Tina Nika Snoj
14. 11. 2022, 22.00
Deli članek:

Zaposlimo tisoč strokovnjakov. Za vsebinsko delo boste imeli premalo časa, zato pa boste ure preživeli ob vnašanju istih podatkov na treh koncih. Javnost bo do vas negativno nastrojena, stranke čedalje zahtevnejše. Sem ter tja boste doživeli kak verbalen ali fizičen napad. Imeli boste odlične možnosti, da na svoja pleča prevzamete delo bolnih ali izgorelih kolegov, dokler še sami ne izgorite. Vse to za manjše plačilo, kot ga imajo primerljivi poklici. Pridružite se nam!

Revija Jana
Zdravniki so zasuti s kopico nepotrebne birokracije. Toliko okenc morajo poklikati na računalniku, da gledajo več v zaslon kot v bolnika.

Bi vas zanimalo? No, tudi družinskih zdravnikov ne. Slovenija jih ima 3,3 na tisoč prebivalcev. Da bi dosegli vsaj evropsko povprečje (3,9), bi jih morali takoj zaposliti tisoč. Upokojitve, izgorelost, prehajanje v zasebne ordinacije in odhodi v tujino naredijo svoje in število Slovencev brez osebnega zdravnika se je povzpelo na 130.000. Spletna stran https://zdravniki.sledilnik.org/ kaže, da je Ljubljani najbližji družinski zdravnik, ki še sprejema bolnike, v Logatcu ali Vodicah, najbližji Mariboru je v Lenartu ter najbližji Kopru v Izoli. Pa tu ne govorimo o kakšnih velikih kapacitetah, ampak o zdravniku, dveh. Zdravnikov iz tujine ne zanimamo preveč, saj pri nas nimajo ne dobrih pogojev dela ne dobre plače v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami. Zato pa delo v tujini zanima naše zdravnike – po anketi Zdravniške zbornice jih o tem razmišlja kar 24 odstotkov.

Vpis je katastrofalno nizek. Število splošnih zdravnikov bo očitno tudi v prihodnosti le še padalo. Zanimanje za študij družinske medicine je namreč katastrofalno. Ljubljanska medicinska fakulteta, denimo, je imela leta 2013 130 novih specializantov družinske medicine, leta 2014 jih je bilo 97, leta 2018 23, v študijskem letu 2021/2022 pa se je na spomladanskih 55 razpisanih mest za družinsko medicino prijavilo samo 21 študentov, na jesenskega še manj, 12. Razlogi so raznoliki in številni.

Zdravniški poklic je bil včasih eden najbolj spoštovanih. Danes je drugače. »Kolegi doživljajo vse mogoče,« pravi dr. Polona Gams, predstavnica združenja Mladih zdravnikov Slovenije. »Ljudje so hitro nezadovoljni in to tudi povejo. Ker so si sami postavili drugačno diagnozo, ker so slišali, da je znanec dobil druga zdravila, ker se jim zdi, da se jim zdravnik ni dovolj posvetil. Ker so prišli s petimi problemi in ne razumejo, da zdravnik ne more vseh obravnavati v petih do sedmih minutah, ki jih ima na voljo na bolnika.« Nihče si ne bi bolj želel več časa posvetiti bolniku kot prav zdravnik, pravi. »Zdravnikov imamo, kolikor jih imamo. Sistem je tak, da se na njihova pleča nalaga čedalje več dela. Nič čudnega ni, da se delovna obveznost zaradi pomanjkanja zdravnikov poveča tudi za 150 odstotkov. Delo splošnega zdravnika tako postane kot delo za tekočim trakom. To zagotovo ni izpolnjujoče za človeka, ki je šel v ta poklic, da bi delal dobro.«

Zdravniki pri svojem delu doživljajo čedalje več nestrpnosti pri bolnikih. Zgodilo se je že, da je bolnik zdravnico pljunil in obmetaval s kletvicami. Zdravniki so deležni tudi groženj in nadlegovanja po elektronski pošti. Vsi pa se spomnimo zgodbe iz izolske bolnišnice, kjer je nezadovoljni bolnik zdravnika ustrelil.

A četudi se splošni zdravniki soočajo z upadanjem ugleda in zaupanja v ta vsekakor hvalevredni poklic, problem niso bolniki, problem je sistem. Ta je tisti, ki odvrača študente od vpisa specializacije družinske medicine in tiste, ki so že doštudirali, pogosto prežene v tujino. »Tujina ni prva izbira zdravnika. Tisti, ki si želijo delati drugje, praviloma že študirajo tam. Vsi imamo tu družino, prijatelje, svoje življenje. A ko mladi vidijo pogoje in ogromno količino dela, slabe odnose, slabšo plačo kot drugje … Okoli deset odstotkov naših diplomantov se izseli. Študentje se že na vajah odločijo, da družinska medicina ni zanje. To je res žalostno. Študentom, ki jih to področje zanima, bi morali ponuditi kadrovske štipendije, stanovanje, vrtec za otroke. Posebej v bolj odmaknjenih občinah. Poloviti jih je treba še med študijem. Ko je nekdo že opravil strokovni izpit in obenem izpit iz nemščine, je prepozno,« pravi dr. Gams.

Eden od predlogov Mladih zdravnikov, kako zadržati družinske zdravnike, so koncesije. Koncesionarji lahko vsaj do neke mere sami poskrbijo za pogoje dela, obenem pa delajo v javnem zdravstvenem sistemu. A koncesij se podeli le nekaj na leto. Želijo si tudi novega statusa – svobodni zdravnik – ki ne bi bil talec sistema. »Čar družinske medicine je ravno v tem, da si lahko sam svoj šef,« pravi dr. Gamsova. »Ne delaš na velikem oddelku, ni vsakodnevnih raportov, ni se treba prilagajati kolegom. Obenem pa imaš pristen stik z ljudmi, spoznaš cele družine, veš, da jim pomagaš. Ko sem kot študentka spremljala delo družinskega zdravnika, sem videla, kako lep občutek je, ko delaš pregled na domu in so te ljudje veseli. Ko ti gospa v ordinacijo prinese potico za zahvalo in ko lahko poklepetaš o tem, kako so otroci. Za poklic družinskega zdravnika si narejen ali pa nisi. Če si, je to lahko izredno izpolnjujoča služba. In v samostojni ordinaciji si jo lahko organiziraš tako, da te delo veseli, ne pa spravlja v obup.«

Poleg prevelikega števila bolnikov v javnem zdravstvu splošne zdravnike obremenjujeta tudi administracija in nedelujoča programska oprema. Zdravniki so zasuti s kopico nepotrebne birokracije. Toliko okenc morajo poklikati na računalniku, da gledajo več v zaslon kot v bolnika. Programi so počasni, zmrzujejo, gesla je treba vpisovati večkrat. Isto vsebino morajo napisati po trikrat. Še ena nepotrebna frustracija, s katero se zdravniki spopadajo ves dan.

Posebno poglavje so tudi plačna nesorazmerja, ki so vir stalnega nezadovoljstva pri splošnih zdravnikih, a se tokrat vanje ne bomo spuščali.

Primer dobre prakse je Nizozemska. Tudi na Nizozemskem se srečujejo s pomanjkanjem osebnih zdravnikov, predvsem v ruralnih predelih, a so pri reševanju tega problema izredno aktivni in zato tudi uspešni. Splošni zdravniki imajo tam v veliki večini zasebno prakso, združujejo se v kooperative, kjer več zdravnikov dela v istih prostorih, preostali pa so zaposleni pri teh zasebnikih. Država določa cene storitev, zdravstveno zavarovanje je za državljane obvezno, del stroškov pa gre iz državnega proračuna. Ena od organizacij, v katere se združujejo splošni zdravniki, je Landelijke huisartsen vereniging (LHV), ki preko lokalnih odborov naredi veliko za to, da bi bilo zdravnikov dovolj. Stanje in potrebe ocenjujejo za leta vnaprej. Začetnikom, ki bi radi odprli svojo prakso, svetujejo, jim pomagajo pri administraciji in omogočajo vsakovrstno pomoč pri konkretnih potrebah. Ob tem sodelujejo z zavarovalnicami in občinami. Kako je to videti v praksi, najbolje opišeta naslednja primera. V regiji Zuid-Kennemerland so pred nekaj leti raziskali,kako deluje zdravniška oskrba. Zanimali so jih vrste ordinacij, vrste osebnih zdravnikov in njihova starost. Preučili so ozka grla in potrebe zdravnikov splošne medicine. Ron Peters, zdravnik in direktor lokalne kooperative:»Že nekaj časa opažamo, da želijo mlajši zdravniki družinske medicine delati s krajšim delovnim časom in se jim zdijo skupinske prakse privlačnejše od samostojnih. Zato smo pred desetimi leti začeli spodbujati osebne zdravnike k sklepanju partnerstev v obliki manjših ordinacij ali nekakšnega zdravstvenega doma. To se je dobro obneslo: naša regija ima zdaj sedemnajst takšnih centrov.« Tiste, ki želijo imeti samostojno prakso, podpirajo z usposabljanjem in nasveti tako, da jih izobražuje vodja že uveljavljene ordinacije. »Predvsem želimo pokazati, da je zelo zabavno biti lastnik ordinacije in da delo v skupini  z dobro razdelitvijo nalog ni tako slabo,« pravi Peters.

V njihovi regiji, kamor se ljudje radi priseljujejo, ni toliko težava v pomanjkanju zdravnikov kot v primernih nepremičninah. Primerna ordinacija namreč stane celo premoženje. Zato se je LHV povezala tudi z občino. Občine, pravi Peters, bodo morale vlagati v družbene nepremičnine in od projektantov novogradenj zahtevati, da v naseljih načrtujejo tudi prostore za zdravstvene ustanove.» V enem od okrajev trenutno preučujejo možnost, da bi nekaj ordinacij namestili v lokalni bolnišnici. Peters izpostavlja tudi odgovornost zdravnikov samih. Mentorjem polaga na srce, naj se ne pritožujejo nad svojim delom, ampak jim predstavijo lepe plati, zaradi katerih ga je vredno opravljati.

Zdravnikom kraj predstavijo s počitnicami. Še en projekt LHV je predstavila Marian van der Hooft. »V Zeelandu se bo v prihodnjih letih upokojilo veliko zdravnikov splošne medicine hkrati. Večina jih ima lastno prakso. Ker veliko mladih zdravnikov ne želi delati cele dneve, za vsakega zdravnika, ki odide, potrebujemo dva ali tri naslednike. Izračunali smo, da bo v naslednjih petih letih potrebnih približno sto novih zdravnikov splošne medicine. Ko smo pred tremi leti videli, kaj prihaja, smo spoznali, da moramo nekaj narediti.« Leta 2019 so pridobili državno subvencijo, s katero financirajo tri nosilne stebre projekta. Eden od njih je akcija, imenovana Počitniški zdravnik. V njej zdravnike povabijo na poletno delo v regijo in jim ponudijo zastonj prebivališče. Tako lahko spoznajo kraj, kjer bi delali, ljudi in obenem razbremenijo lokalne splošne zdravnike. Tistim, ki jih delo v regiji zanima, ponudijo vikend razvajanja, 300 evrov in dva člana LHV, s katerima lahko naredijo načrt, kako bi vzpostavili svojo prakso, prevzeli ordinacijo od predhodnika ali se pridružili kooperativi. Del denarja gre tudi za informiranje in oglaševanje, s katerim poskušajo privabiti zdravnike.

LHV skupaj z občinami preuči potrebe zdravnikov in se jim poskuša čim bolj približati. Zdravnikom, ki odhajajo v pokoj, pomagajo najti naslednike, ki bodo od njih prevzeli ordinacijo, novim zdravnikom ponudijo občinska stanovanja ali delovne prostore, če so na voljo, organizirajo spoznavanje novega okolja, pomagajo najti vire financiranja. Skratka, kolikor je le mogoče, poskrbijo, da naredijo zaposlitev v okraju čimbolj privlačno in preprosto.

Težko si je predstavljati, da bi kaj takšnega počeli pri nas, čeprav vsak drugi župan pred volitvami obljublja, da bo pripeljal manjkajoče zdravnike. Zanimivo bo čez leto preveriti, kdo je držal besedo.

Kaj lahko torej kot družba in država naredimo v Sloveniji, da bi poklicu družinskega zdravnika vrnili sijaj?

Nihče ni dolžan biti zdravnik. Za začetek bi morali premisliti o svojem odnosu do poklica osebnega zdravnika. Se znebiti ideje, da je ta nekaj, kar nam pripada kot nekakšen objekt. Da zato, ker imamo do njega zakonsko pravico, je nekdo to delo DOLŽAN opravljati. Da mora biti tak in delati točno tako, kot si mi predstavljamo. Da mora upoštevati diagnozo, ki nam jo je postavil stric Google, in predpisati točno tiste tablete, ki jih je dobil sosed od bratranca. Mladi se bodo za ta poklic odločali le, če bodo presodili, da je to služba, v kateri se bodo dobro počutili, in da bodo za svoje delo primerno nagrajeni. Spoštovanje in vljudnost bi tako ali tako morala biti norma obnašanja do vsakega človeka, do poklica, ki nam poskuša pomagati, pa še toliko bolj. Država pa mora po letih opozarjanja končno prisluhniti tistim, ki se vsakodnevno srečujejo s pomanjkljivostmi sistema – družinskim zdravnikom. Da neha prelagati prepotrebne reforme v zdravstvu in potegne odločne poteze. Če ne, splošnih zdravnikov pač ne bo. Ob tem pa naj si vzamejo k srcu besede, ki jih Van der Hooftova sicer namenja kolegom zdravnikom v občinskih odborih LHV. Takole pravi: »Ne podcenjujte, kaj je treba narediti. Če res želite doseči rezultate, jih ne boste dosegli z nekaj posameznimi dejanji, ampak s strateškim pristopom. Vanj pa morate vložiti resen čas in energijo.«

OKVIR: Spodbuda za študij. V predlogu covidnega zakona, ki ga trenutno obravnava parlamentarni odbor za zdravstvo, je predvideno, da naj bi se del administrativnega dela, ki obremenjuje zdravnike, prenesel na medicinske sestre. Novi specializanti družinske medicine pa naj bi po njem prejemali tisoč evrov bruto na mesec kot spodbudo za študij. V zdravniški zbornici sicer menijo, da bi morali dodatek nameniti vsem specializantom na primarnem nivoju, ne le novim.

OKVIR: Predstavniki stroke družinske medicine opozarjajo tudi na to, da bi sredstva za boljše pogoje dela v družinski medicini – prostore, opremo in kadre – lahko financirali tudi iz evropskih sredstev.

OKVIR: Poln predal predlogov. Polona Gams ima pomembno sporočilo za ljudi. »Zdravniki smo zdravniki zato, ker želimo pomagati ljudem, ker želimo delati nekaj koristnega. Težko je gledati, kako se krha ugled zdravniškega poklica in kako se zdravnikov oprijema negativen predznak samo zato, ker so zdravniki. Mladi zdravniki se že vseskozi trudimo, da bi se stanje izboljšalo, a spremembe, ki jih dosežemo, so v najboljšem primeru minimalne, praviloma pa se naši predlogi pospravijo v predal in tam ostanejo.«

***null***