(okvirček)
Kaj je inflacija?
Inflacija je proces, ko cene blaga in storitev nenehno naraščajo, kupna moč pa pada. Pri tem ne gre za normalno spreminjanje cen, ki se na trgu stalno dogaja. Do inflacije pride, ko se na splošno zvišajo cene izdelkov in storitev, ne le nekatere. Z enako plačo si zato lahko privoščite manj, vrednost denarja pa s časom pada. Tako bi danes za sto evrov lahko nakupili le še toliko kot lanskega septembra za 90.
Inflacija ni prisotna samo v kriznih obdobjih, temveč je del sodobne ekonomske normale. Ciljna raven inflacije centralnih bank je okoli dva odstotka in je na tej višini niti opazimo ne. Razen če pomislimo, da smo, ko smo prevzeli evro, za kavo plačevali okoli 50 centov, danes pa trikrat več.
(okvirček)
Kaj povzroči inflacijo?
Poznamo dve vrsti inflacije – inflacijo povpraševanja in stroškovno inflacijo.
Inflacija povpraševanja se zgodi, ko zaradi gospodarske rasti povpraševanje preseže razpoložljive vire oziroma dobrine. Neke stvari ni toliko na trgu, kolikor ljudi ali podjetij bi jo rado kupilo. Primer so komponente računalnikov in telefonov, ki jih proizvaja skoraj izključno Kitajska. Pomanjkanje je pripeljalo v rast cen, npr., grafičnih kartic. Nekaj časa jih skoraj ni bilo mogoče kupiti. Drug tak primer je nedavna rast cen rabljenih avtomobilov. Ker zaradi covida novih na trgu ni bilo dovolj, so ljudje več kot ponavadi kupovali rabljene. Tako si lahko še pred kratkim svoj stari avto prodal za enako ceno, kot si ga kupil nekaj let prej, česar si prej niti predstavljati ne bi mogli. Pri inflaciji povpraševanja ima veliko vlogo tudi politika. Vlade preko centralnih bank v času krize na veliko tiskajo denar za razne vzpodbude in po drugi strani nižajo obrestne mere za kredite, da bi omogočile rast gospodarstvu. S tem je v obtoku čedalje več denarja za enako količino blaga. Zaradi dodatnega denarja je povpraševanje večje, podjetja proizvedejo več, več se tudi zaposluje. Cene rastejo, višajo se tudi plače. Privoščimo si lahko enako kot prej, a moramo za isto stvar odšteti več denarja. Tako se gospodarstvo vrne na prejšnjo raven, vendar z višjo inflacijo.
Stroškovna inflacija nastane zaradi višjih cen virov oziroma proizvodnih dejavnikov, največkrat zaradi pomanjkanja določene surovine oziroma materiala. Primere te inflacije spremljamo že vse od začetka pandemije. Upočasnile ali začasno ustavile so se skoraj vse nabavne verige, morda najopaznejša sta bila pomanjkanje gradbenega materiala in posledično skokovita rast cen. Največjo krizo pa zagotovo predstavlja pomanjkanje energentov. To upočasni ali podraži proizvodnjo vsakega izdelka in dviga cene storitvam.
Trenutno imamo obe obliki inflacije. Svetovne centralne banke so že od finančne krize po letu 2008 tiskale velike količine denarja, nižale obresti za kredite in reševale gospodarstva z darežljivimi paketi ukrepov. V epidemiji covida še toliko bolj. Trg je tako poplavljen z denarjem, kar je prineslo inflacijo povpraševanja. Vojna v Ukrajini in rusko zaprtje pipice s plinom pa je dodalo še vrtoglavo višanje cen energentov ter osnovnih živil, s čimer smo dobili še stroškovno inflacijo.
(okvirček)
Inflacijska spirala in hiperinflacija
Inflacija hrani samo sebe v začaranem krogu. Hitreje ko cene rastejo, hitreje bodo ljudje zapravljali denar, dokler je še kaj vreden. Obenem bodo od delodajalcev zahtevali višje plače. Ti bodo dodatne stroške krili s še višjimi cenami. Če država ne poseže vmes pravočasno, se ta krog zavrti v inflacijski spirali in vodi v hiperinflacijo.
O hiperinflaciji govorimo, kadar je inflacija 50-odstotna ali več na mesec. Nedaven primer hiperinflacije je Venezuela, kjer so cene življenjskih potrebščin v letih 2017 in 2018 rasle kar za 65.000 odstotkov na leto. Posledice so bile katastrofalne. Ljudje so kopičili vse, kar se je dalo kupiti. Vsega je zmanjkovalo. Prihranki so pošli, denar je vsako uro izgubljal vrednost. Družine niso več mogle plačevati računov, gospodarstvo je strmoglavilo, podjetja so propadla. Vrstili so se protesti in ropanje trgovin.
(okvirček)
Kriza dolga
Ena najhujših posledic inflacije je dolžniška oziroma kreditna kriza. Ker centralne banke dvignejo obrestne mere, se podražijo vsi krediti. Ne le novi, dražje je tudi odplačevanje že obstoječih kreditov. To je tista enotna obrestna mera ali EOM v vaši kreditni pogodbi. Od finančne krize 2008 jo je Evropska centralna banka (ECB) spustila praktično na nič. Zdaj jo spet dviguje. Pričakovati je, da jo bo dvigovala, vse dokler se inflacija ne umiri. Krediti bodo višji za toliko odstotkov, kolikor bo znašala EOM. To bo udarilo tako posameznike kot podjetja in države, ki si tudi izposojajo denar na mednarodnem finančnem trgu. Še posebej hude bodo posledice za tista podjetja in države, ki imajo kredite v tuji valuti (npr. evrih in dolarjih), vrednost domače valute pa pada.
(okvirček)
Kaj v času povišane inflacije počnejo centralne banke?
Naloga centralnih bank je med drugim ohranjanje stabilnih cen. Ko pride do prevelike inflacije, centralna banka zviša obrestne mere za kredite, kar pomeni, da ti postanejo dražji. Zadolževanje zato ni več tako privlačno in količina kreditov se zmanjša. Ljudje in podjetja so bolj nagnjeni k varčevanju. Obenem višanje obrestnih mer dviga zaupanje v to, da bomo inflacijo ukrotili in da cene ne bodo divjale. Ljudje zato ne kupujejo čim prej, delavci ne zahtevajo tako hitro višjih plač, proizvajalci pa ohranjajo stabilne cene. Centralna banka v inflaciji uporablja tudi druge prijeme, ki pa so preveč kompleksni, da bi se jih lotili tule. Vse skupaj pa bi moralo v teoriji voditi v znižanje inflacije.
(okvirček)
Kako se zaščititi pred inflacijo?
V obdobju povišane inflacije nogavica ni najboljši prostor za prihranke, saj ti mesečno izgubljajo vrednost.
Več v reviji Jana, št. 43, 25.10.2022
