Zgodbe

Zarubljeni otroci hočejo k mami. Takoj!

Sonja Grizila
13. 6. 2022, 22.40
Posodobljeno: 13. 6. 2022, 22.55
Deli članek:

Naj začnem tako, kot mislim – zadeva z zarubljenimi otroki smrdi do neba. Potem ko je enajst ljudi na cesti pred številnimi gledalci štiri ure lovilo tri otroke, da so jih naposled stlačili v avto in prisilili, da so šli z očetom, je zadeva seveda prišla v javnost. Med okrutnim rubežem otrok se je zlomil celo sodni izvršitelj in zahteval, naj sodnica prekine postopek, a ni hotela. Ker je prišla zadeva na dan, celo tožijo mamo in ji grozi zapor! Pred kratkim pa je vzela usodo otrok, ki že tretje leto živijo brez mame, v svoje roke kar ena od deklic – pobegnila je od očeta, se zatekla na bencinski servis in tam prosila neznano žensko, naj pokliče mamo …

Revija Jana
Sodni sistem se je zaplezal, zadeva se seli na evropsko sodišče

Gospa je to zares storila in zgrožena mama je takoj poklicala policijo, potem pa planila v avto in oddivjala na precej oddaljeno bencinsko črpalko, kjer je deklica že sedela v policijskem avtu. Ne, oče ji ni naredil nič groznega, samo k mami hoče! Policisti so poklicali dežurno socialno službo in ta je ukazala, da mora deklica nazaj k očetu, ker je tako odredilo sodišče. Oče pri tem sploh ni vedel, da je hčerka pobegnila … Čisto mimogrede, mar obstaja samo fizično mučenje?

Bi torej stroka ali kako se temu že reče reagirala le, če bi bila deklica krvava in pretepena? Duševno trpljenje pa ne obstaja? In nima nobenih posledic?

Od kod vse to vem? Ko je marca pred dvema letoma izbruhnil škandal z rubežem treh otrok, sem napisala ogorčen uvodnik o tem, da otroci pač niso vreča krompirja in da bi moralo sodišče njihovo voljo upoštevati. Tudi če bi se upirali pet minut in ne štiri ure! Kako lahko sodnica, ki otrok ni nikoli videla, po telefonu odloča o njihovi usodi in povozi mnenje sodnega izvršitelja, ki zadevi ni več kos?

Na ta zapis se je vsulo elektronske in običajne pošte, pisali so ljudje z imeni, priimki in telefonskimi številkami, ki primer poznajo, celo dečkova učiteljica se je oglasila. Med njimi ni bilo niti enega, ki bi o mami pričal negativno, nasprotno, hvalili so njeno požrtvovalnost in vzgojo, o očetu pa ni nihče napisal nič dobrega, živel je drugje in prihajal le občasno. Vsi, ki so se mi oglasili, so zatrdili, da so svoja pričevanja poslali tudi na sodišče, vendar jih ni nihče pozval, naj pričajo.  

No, nekateri so le pričali, vendar ne v Ljubljani, kjer se ločitveni postopek že skoraj tri leta odvija, ampak v Celju. Oče namreč na tamkajšnjem sodišču toži mamo, da je zadevo spravila v javnost, grozi ji tudi z zaporom. In to o zaporu pripoveduje tudi otrokom. Otroci pa drugim. Skratka, že več kot dve leti sem na tekočem, kaj se dogaja, čeprav z mamo nimam stikov, ker se boji, da bi ji naprtili še kaj. Svoji mami, sorodnikom, prijateljem, ki ji pomagajo ohranjati ravnovesje, pa menda sme povedati, kaj se dogaja?

In, mimogrede, o tej čudni sodni farsi so pisali v Sodni praksi, Odvetniku, Financah, sodnico je zaradi pristranskosti prijavila mamina prva odvetnica, o tem je pozneje govorila tudi za Jano, objavili smo pismo neimenovane sodnice, ki se je zgražala nad rubežem – skratka, zadeva je izbruhnila po rubežu, znano je ime sodnice, ne pa tudi očeta, mame in otrok. Čeprav jih mi seveda poznamo, v javnost niso prikapljala in torej (vsaj zaradi tega) ni nihče ogrožen. Kaj bi torej rada dosegla oče in njegov odvetnik? Da bi mamo spravila na Ig in bi bili stiki še redkejši, kot so zdaj – dve uri na teden?

Koga sploh zanimajo otroci? Po dobrih dveh letih, kar se ukvarjam s tem primerom, imam zelo neprijeten občutek, da omenjeni trije otroci ne zanimajo nikogar v socialnem in pravnem aparatu. Bom razložila.

Več v reviji Jana, št. 24, 14. 6. 2022