Za začetek nekaj sočnih. Plenković o Milanoviću: »Česa tako zgrešenega, zlobnega in pokvarjenega še nismo imeli na političnem prizorišču … v njem je toliko zla in malignih lastnosti, poln je gnoja … imamo zastrupljevalca, ki je prava anomalija hrvaškega političnega sistema … je piroman, ki se je preoblekel v gasilca …« Milanovićev slog je označil za diarejo, njegovo politično komunikacijo pa kot posledico vprašljive domače vzgoje, nekulturnosti in prostaškega vedenja. Prepričan je, da ima Zoran »resne probleme, za katere bi bila po vsej verjetnosti potrebna strokovna pomoč ali svetovanje«.
Milanović o Plenkoviću: »… bednik, stiskač, sluga, podrepnik, čik, plazeči državni udav … herojski zajec, komunistični gojenec … Če nisi dorasel funkciji premierja, pojdi domov k mami! Petdesetletna cmera.« Milanović je namreč večkrat omenjal mamo Andreja Plenkovića, »lekarko« (namenoma je uporabil srbsko besedo), ki je delala v vojaški bolnišnici, ob tem pa namigoval, da je bil sedanji premier zaradi njenih zvez oproščen služenja vojaškega roka. O Plenkovićevem nedavno preminulem očetu pa je dejal, da je bil »udbaš«. In tako v nedogled.
Nezadržno pljuvanje. Že od prvega trenutka se je vedelo, da dobiva Hrvaška z Zoranom Milanovićem predsednika, ki ga je že med njegovim premierskim mandatom odlikovala – milo rečeno – nenavadna retorika, ki je pogosto na meji besednih ekshibicij. A vsi, ki so mislili, da je glede tega edinstven, so osupli, kaj vse je v jezi sposoben izstreliti tudi Andrej Plenković. Predsednik in premier sta izstopila iz vlog najvišjih predstavnikov države ter se ukvarjata predvsem drug z drugim.
Spori in medsebojni prepiri so se začeli že, ko je Zoran Milanović postal predsednik. A med Pantovčakom in Markovim trgom še nikoli ni bilo tako hude besedne vojne, kot je zadnje čase. Drug drugega zmerjata z besedama »udbašek« in »kremeljček«. Javnost je zgrožena, saj meni, da sta z medsebojnimi žalitvami presegla vse meje vljudnosti. Po splošnem prepričanju je Milanović še malce bolj nesramen. Zdi se, da ni teme, o kateri bi se strinjala, za motive novih besednih bojev pa sta izbrala tudi vojno v Ukrajini ter politično krizo v Bosni in Hercegovini.
Bojne sekire ostajajo izkopane. Nov zagon sta dobila tudi po napovedi, da utegneta Finska in Švedska postati članici Nata. Milanović meni, da bi moral hrvaški sabor to blokirati, vse dokler ne bo do konca izpeljana volilna reforma v Bosni. Zanj je bil to še en povod, da premierja razglasi za strahopetca. Andrej Plenković mu je odgovoril, naj, »če je frajer«, na vrhunskem srečanju voditeljev Nata sam blokira Finsko in Švedsko, namesto da za to uporablja parlamentarno večino v saboru.
Milanović prav tako ni bil zadovoljen z novo rekonstrukcijo vlade po celi vrsti škandalov, ki so jih zagrešili ministri. Tudi to priložnost je izkoristil, da je premierja razglasil za »udbaša«. Plenković mu seveda ni ostal dolžan. Dejal je, da je Milanović »škodljivec«, »sramota in karies Pantovčaka«, ter napovedal, da vlada ne bo več sodelovala s predsednikom Hrvaške. Prepričan je, je dodal, da ima Milanović »določene resne probleme«, o katerih bi se morali izreči strokovnjaki.
Bojne sekire ostajajo izkopane. Ni upanja, da bi prišlo do sprave. Hrvaška ne pomni takšnega boja med predsednikom in premierjem. Zdi se, da imata neskončno mnogo povodov za nesoglasja. Na začetku Milanovićevega mandata je bil to nakup dvanajstih večnamenskih bojnih letal iz Francije. Kot je dejal, bi bilo bolje, da bi Hrvaška kupila sto brezpilotnih letal in okrepila protizračno obrambo, da pa se je premier Andrej Plenković osebno odločil za »nepotrebna, za vojno nekoristna letala, so pa dobra za razkazovanje«.
Pandemično politiko sta premier in predsednik sicer začela na istih tirih, a sta se že leta 2020 razšla pri vprašanju vodenja krize. Predsednik Milanović je s svojimi izjavami miniral epidemiološke ukrepe, na tiskovnih konferencah je novinarje pozival, naj snamejo maske, epidemiološko stroko pa razglasil za mumbo jumbo.
Pokvarjeni fantje. Kot da nobeden od njijune sprevidi, kako sramotni so ti njuni nastopi in kako nedopustni so njuni besedni napadi. Ugledni komentatorji političnega dogajanja so prepričani, da v tem trenutku ni nikakršne možnosti, da bi se odnos med Milanovićem in Plenkovićem kakor koli izboljšal na dostojno raven. Zoran Milanović ves čas izziva. Kot pravijo, je nekakšen »bobnar« političnega prizorišča. Daje ritem in v središče postavlja teme. Ti njegovi nastopi, v katerih očitno uživa v vlogi »pokvarjenega fanta«, neverjetno živcirajo premierja Plenkovića.
Najnovejši vir sporov je zahteva upokojenih generalov za pomilostitev dveh nekdanjih jugoslovanskih in hrvaških obveščevalcev, ki sta bila obsojena na dosmrtno ječo, ker sta sodelovala pri uboju emigranta Stjepana Đurekovića. Beseda je dala besedo, predsednik in premier pa sta na koncu znova prišla do Udbe. Milanović je »blestel« v svojem slogu: »Ko govorimo od Udbi, moram reči, da sovražim to temo, HDZ pa je na to Udbo prilepljena kot žvečilni gumi na zagrebškem asfaltu sredi poletja. Ta smrad se širi že 30 let. Plenković zdaj govori, da je vse to potekalo pod mojim vodstvom. Plenković, ta umazani Plenković, se bo moral o tem z menoj pogovoriti,« je dejal Milanović. Hrvaški predsednik je priznal, da mu zahteva za pomilostitev komplicira življenje in da bi, kot pravi, raje gledal v morje in govoril modre besede.
Kaj sploh še lahko ustavi sovraštvo med najpomembnejšima politikoma v sosednji državi in kako to vpliva na življenje ljudi in splošno klimo v državi, pa je najbrž retorično vprašanje. Nekaj malega o tem celo že vemo ...
Revija Jana št. 19, 10.5.2022
