No ja, tega zadnjega nisem zares vprašala, ampak vsakič, ko je BMW avtocestne policije pospešil in naju je s Šimnom na zadnjih sedežih prilepilo na naslonjalo, je vse v meni vpilo: jaz tudi!
No, mogoče naslednjič.
Tule je še eno neizbežno vprašanje, ali na zadnjo šipo patruljnega vozila, na kateri se izpisujejo dolgočasni napisi z navodili, na primer »Stop, policija«, »Reševalni pas« ali kateri od okrog tridesetih različnih napisov v različnih jezikih, lahko napišejo »Pozdrav bralcem Jane«? So rekli, eee, teoretično bi se dalo, ampak najprej moramo poslati prošnjo na upravo, potem nam da uprava dovoljenje in šele potem bi lahko pozdravčke bralcem dodali drugim napisom. Torej ne. Bomo poskusili naslednjič.
Peščica vrhunskih idej. »Bilo je zvečer in že temno, tako da se je še bolj videla bela svetloba telefona, ki ga je voznik držal v roki. Gospod, ki je s telefonom celo snemal postopek, ko smo ga ustavili, je rekel: ne, poglejte, tu imam kokakolo v belem kozarcu, nisem imel telefona v roki, res ne, tu imam priče – v avtu je namreč imel več otrok. 'Lahko pričajo, da smo bili v kinu, pa da sem zdajle pil kokakolo in v roki nisem držal nobenega telefona,'« se spominja enega bolj domiselnih izgovorov Denis Meško, ko nas vozi mimo čudovito discipliniranih avtov proti Ljubljani. Gospoda s kokakolo – ki je, mimogrede, tudi ne bi smel piti za volanom – so vseeno oglobili zaradi telefoniranja med vožnjo. »Počnejo vse mogoče, kar ne spada k vožnji – jedo, ženske se šminkajo. Ko vidiš, da ima spuščen senčnik in si maže ustnice ...« Na avtocesti, pravim nejeverno. Med vožnjo? »Ja, na avtocesti med vožnjo. Pa sopotniki, predvsem tujci, a tudi kakšni Slovenci se najdejo, posebej pri vožnjah na daljših relacijah, dajo ljudje noge gor, pri tem se pa sploh ne zavedajo, da če je, bognedaj, treba zavirati ... Če imaš noge na armaturki in se kaj zgodi, da se sproži varnostni meh, ti jih polomi.« Še podjetnejši so nekateri vozniki tovornjakov: »Kuhajo, gledajo film, telefonirajo ..., ideje imajo vrhunske,« našteva Denis.
Kako prepoznaš depresiven tovornjak? Za obrambo pred vrhunskimi idejami tovornjakarjev ima policija orožje: nevpadljiv bel kombi, neoznačen, brez vseh napisov. Ravno dovolj visok, da lahko diskretna vrtljiva kamera posname dogajanje v kabini tovornjaka, ko kombi vozi pred njim. V zadnjem delu kombija sedi policist, ki na zaslonu opazuje početje ljudi v tovornjakih. Pa vas ne moti, da se ves čas vozite s hrbtom nazaj, pravim, in reče ne, saj se navadiš, če le ne divjajo preveč skozi kakšna krožišča. Nekje spredaj vozi patruljni avto, ki ga obvestijo, kadar je treba ustaviti kakšen tovornjak z ljubiteljem filmov za volanom.
V Kompolju, tam je doma naša najstarejša, ravno dobro leto dni stara, enota avtocestne policije – eno imajo še v Mariboru, Celju, Kopru, obeta se tudi ena v Novem mestu – imajo ravno na dan najinega obiska akcijo, v kateri pod drobnogled jemljejo tovornjake, razlaga Mitja Palčič, pomočnik direktorja uprave avtocestne policije. In kot na iztočnico za policijskim vozilom na postajo poklapano pripelje tovornjak – kako veš, kdaj je tovornjak poklapan? No, temule se je videlo. Če bi imel ušesa, bi mu dol visela. In so ga stehtali, vsako os posebej, nenadoma je bilo okrog njega vse rumeno policistov v jopičih, tako zelo zelenorumenih, da oči bolijo. Vse je treba pregledati, pravita Mitja Palčič in vodja specializirane enote avtocestne policije Ljubljana Kristjan Meznarič ter razlagata o številnih goljufijah lastnikov in voznikov tovornjakov, od načinov, kako ukaniti tahograf, da med vožnjo lažnivo kaže, da voznik počiva, pa do varčevanja pri dodatkih gorivu, ki varujejo okolje. Prihranki so ogromni. In se podjetjem take goljufije splačajo kljub kaznim, ki lahko dosežejo tudi 10.000 evrov. Od tujcev jih izterjajo takoj. Kaj pa če pri sebi nimajo toliko denarja, me zanima. Oh, imajo, odgovarjata. Sicer jim zaplenimo tovornjak. No, s tistim, ki so ga pravkar pazljivo stehtali, ni nič narobe. Tovornjak je takoj videti boljše volje.
Od šestih do šestih. Na postaji ljubljanske enote v Kompolju je zaposlenih okrog 50 ljudi, od tega več kot štiri petine policistov, ki imajo trinajst avtomobilov, nekaj neoznačenih, večino pa označenih. Izmene so dolge, od šestih do šestih patruljirajo po slovenskih avtocestah, dvanajst ur skupaj. Vmes imajo 45 minut časa za malico ali počitek. Je pa res, da imajo po nekaj izmenah potem več dni počitka in se jim ni treba vsak dan voziti v službo. To jim ustreza, pravi Kristjan Meznarič, ki razporeja ljudi in avtomobile. Nihče ni vedno v istem avtomobilu ali na istem odseku, tudi pari policistov v vozilih niso stalni – zato da se učijo drug od drugega in si izmenjujejo izkušnje, pove. Vsi so se sami prijavili v enoto. In vsi so morali opraviti dodaten tečaj vožnje. Pri vozniku relija. V eni izmeni prevozijo od 300 do 500 kilometrov.
»Ko se enkrat navadiš, je krasna zadeva, saj osem ur prehitro mine, naše delo pač zahteva določen čas. Že obravnava ene nesreče ti vzame dvanajst ur. Recimo pet ur na kraju nesreče, potem pa še administracija ... Imaš dela za dva dni. Skratka, čas hitro mine,« pozneje pripoveduje Denis. Včasih se toliko dogaja, da niti za malico ni časa. In je zato dobro imeti pri sebi kakšno čokoladico.
Denis vozi, kaj torej počne njegov kolega na sovoznikovem sedežu? »Med vožnjo spremljamo vozila, preverjamo registrske številke, gledamo, kdo vozi, ali so mu morda potekli dokumenti, zavarovanje, vse to. Če je kaj narobe, vozilo ustavimo, voznika sankcioniramo ali opozorimo, odvisno od tega, za kakšen prekršek gre,« pojasnjuje Bojan Narič, ki v rokah drži tablico. Če vse vidite na tablici, zakaj nam potem pišete kazni, če nimamo vozniškega ali prometnega dovoljenja? Tak je zakon, sta neomajna. In v vseh policijskih vozilih nimajo tablic. To nam olajša delo na terenu, doda Bojan.
Imata najljubši službeni avto? In pričakujem, da bosta izbrala zverino, v kateri sedimo, ampak Denis pravi, da »dandanes v bistvu ni več najljubšega avtomobila, vozni park se je zelo izboljšal«. Škodo imate enako radi kot BMW, resno? Bojan doda: »Po mojem je še najbolj priljubljen civilni avto, v takem se da več narediti, ker je neopazen v prometu.«
Dan po tragediji. V tisti dobri uri, ki jo prebijemo skupaj, je izplen lova na prekrškarje skromen. Je ravno dan po nesreči, ko so se pri Celju zaletavali tovornjaki in je nekdo umrl. Danes je balzam za dušo, vzdihne Denis. »Se mi zdi, da take nesreče ljudi kar malo pretresejo in se to dan, dva, tri na cestah pozna ... potem pa spet pozabijo, pride vikend ...«
Več v reviji Jana št. 19, 10.5.2022
