Ajda Strnad je ustanoviteljica podjetja Nutrimentum ter magistrica športne in vadbene nutricionistike. Prepričana je, da sta zdrava teža in urejena prehrana dostopni vsakomur, če se le lotimo spreminjanja prehranskih navad strokovno in prilagojeno.
Katja Simić pa je diplomirana dietetičarka, ustanoviteljica podjetja Dietetik priporoča in predavateljica o zdravi prehrani. Verjame, da lahko zdrav človek vse prehranske potrebe zadovolji s prav izbrano hrano in živi brez dragih dopolnil, saj superživila lahko najdemo celo v lastnem okolju.
So nadomestki obrokov, kot so razni šejki in nizkokalorične čokoladice, še vedno popularni? Jih svetujete svojim strankam?
Ajda: »Večinoma ne. Hitre in polnovredne obroke lahko sestavimo v vsaki trgovini iz preprostih in dostopnih živil. Uravnotežen obrok je lahko, na primer, sendvič iz polnozrnate žemlje, rezine sira, nekaj rezin pršuta in čim več zelenjave. Dal nam bo vsa ustrezna hranila, ki jih potrebujemo v enem obroku, ter več vlaknin in manj aditivov kot drag in neokusen nadomestek. Zadovoljil bo tudi našo čustveno potrebo po prehranjevanju. Nizkokalorične sladice in nadomestki sladkorja večinoma niso potrebni in jih ne priporočam. Razen če bi vam bil zelo všeč okus. Striktno izogibanje ne prinese nič dobrega, ker so prepovedane stvari vedno najzanimivejše. Namesto prepovedovanja sladkarij se je bolje naučiti, kdaj jih je primerno vključiti v prehrano. Med drugim pa tudi študije kažejo, da ljudje, ki uporabljajo nadomestke in umetna sladila, dnevno vseeno vnesejo primerljivo količino energije kot ljudje, ki uživajo sladkor.«
Katja: »Ne, takih izdelkov oziroma nadomestkov obrokov nikoli nisem svetovala in jih tudi redko zasledimo v jedilnikih dietetikov. Včasih se seveda svetuje kakšen šejk, a gre za preprost smuti. Vpeljemo ga na primer zato, da varovanec porabi kakšno postarano banano ali pa da pri bolj izbirčnem posamezniku v promet spravimo kefir. Nizkokalorični izdelki niso rešitev, obrok je treba načrtovati z vidika vseh hranil, tudi vitaminov in mineralov, ter ne gledati le na kalorije.«
Kaj za večino bolje deluje: jedilniki, štetje kalorij ali makrohranil (gramov beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob)?
Ajda: »Ni enega načina, ki bi ustrezal vsem. Jedilniki so lahko zelo uporabni pri uvajanju v nov način prehranjevanja, a morajo biti prilagojeni okusu in življenjskemu slogu posameznika. Z jedilnikom lahko dobi občutek za primerne porcije, lažji je prenos teorije v prakso. Štetje kalorij in makrohranil za laike v večini primerov res ni potrebno, saj si s tem lahko nakopljemo samo še dodaten stres, v hujših primerih pa še kakšno motnjo hranjenja.«
Katja: »To je povsem odvisno od ciljev. Jedilniki pridejo prav tistim, ki nimajo idej, kaj pripraviti, ali se znajdejo v začaranem krogu enih in istih obrokov. Kalorije je pomembno razumeti, če želimo shujšati ali se zrediti. Poznati razmerja makrohranil je lahko pomembno pri nekaterih bolezenskih stanjih, na primer kronični odpovedi ledvic, ko je treba dobro razumeti vnos beljakovin. Tudi za tiste, ki nimajo zdravstvenih težav ali prehranskih ciljev, so jedilniki lahko dobrodošli, saj poskrbijo za raznolikost, pestrost, skrajšajo razmišljanje, kaj jesti, pomagajo manj zapraviti za hrano, saj se je manj odvrže …«
Kako se vse to štetje odreže v primerjavi z dietami, kot so keto in LCHF (zelo malo ogljikovih hidratov, nekaj beljakovin in veliko maščob) ter HCLF (zelo malo beljakovin in maščob, veliko ogljikovih hidratov), ki zahtevajo izogibanje celi skupini makrohranil?
Ajda: »Tovrstne diete niso uravnoteženo prehranjevanje. Ko izločimo tako veliko skupino živil, kot so recimo ogljikovi hidrati in škrobna živila, močno tvegamo pomankanje nekaterih hranil in vlaknin. Takšni načini prehranjevanja v večini primerov niso dolgoročni, so zgolj diete. Dietam pa je skupno to, da se z njimi hitro ujamemo v kremplje učinka jojo.«
Katja: »Za te načine prehranjevanja so nujni štetje, tehtanje ter preračunavanje, in to ne le makrohranil, ampak tudi in predvsem mikrohranil. Ni dovolj, da z jedilnika izločiš samo kruh ali testenine; nadomestiti je treba hranila, ki so s tem izgubljena, predvsem prehransko vlaknino, nekatere vitamine, minerale in snovi z antioksidativnim učinkom. Taka prehrana – vsaj če želimo biti odgovorni do svojega zdravja – ni le natančno načrtovana, ampak tudi izpeljana; goljufanja ne sme biti. Gre za zelo zahtevne diete, ki bi se jih morali lotevati precej previdneje, kot se jih po navadi, saj imajo lahko trajne zdravstvene posledice.«
Ali svojim strankam kdaj priporočate prekinitveni post ali druge vrste posta?
Ajda: »Prekinitveni post je prehranjevanje, pri katerem moramo vsa potrebna hranila in energijo zaužiti v časovnem intervalu, na primer v osmih urah. Če človeku to ustreza in se ujema z njegovim življenjskim slogom, potem z njim ni nič narobe. Ga pa redko priporočam, ker v praksi vidim, da večini bolj ustreza več obrokov. Postenje ima lahko pozitivne učinke na zdravje, a ima tudi slabosti; lotiti se ga je treba postopno, načrtovano in premišljeno.«
Katja: »Ne, sama prekinitvenega posta ne priporočam, in to nobene vrste. Z nekaterimi varovanci smo preverjali raziskave in razmišljali o vpeljavi, a na koncu ugotovili, da v divjem ritmu vsakdana to preprosto ne bo šlo, saj je težko vzpostaviti strukturo obrokov, med službo jesti kakovostno ter se držati ur prehranjevanja. Večina naših strank ima štiri ali pet, nekatere celo šest dnevnih obrokov. Mnogi hodijo pozno spat, zgodaj vstajajo, vmes imajo naporno službo, kup obveznosti. Post bi morda lahko bil izvedljiv vsake toliko, a definitivno tako, da se takrat umirimo ter spočijemo tudi telo in um.«
Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
