Zbrala: Katja Božič
Poiščimo svoj mir!
Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in raziskovalec v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika:
»Živimo v težkih časih, ki so in bodo razkrili vse pomanjkljivosti naše družbe. Zgodovina nas uči, da takšni časi lahko prinesejo zmedo, upore, nasilje, lahko pa vodijo v preporod in razvoj na bolje. Ni veliko generacij, ki lahko vplivajo na potek zgodovine, nas pa je epidemija postavila prav v to vlogo. Kar je najpomembneje — v to vlogo je postavila vsakega od nas. Če bomo znali sprejeti, da se je svet spremenil in da se bo moral spremeniti, ga bomo lažje skupaj spreminjali na bolje. Za to pa je najpomembnejši osebni mir. V času, ko nas mnogi mediji, zlasti pa družbena omrežja bombardirajo z nemirom, je toliko pomembneje, da znamo najti knjige, revije, glasbo, razstave, predstave — vse, kar nas lahko spominja na to, kako lepo je biti človek. Če bomo skrbeli za lastno kulturo, se nam ni treba bati prihodnosti. S skrbjo za kulturo in duhovnost pride mir, mir pa je še vedno v zgodovini omogočal gospodarski razvoj.«
* »Ni veliko generacij, ki lahko vplivajo na potek zgodovine, nas pa je epidemija postavila prav v to vlogo.«
***
Zmoremo ustvariti boljšo Slovenijo
Nataša Pirc Musar, odvetnica, nekdanja informacijska pooblaščenka in televizijska voditeljica:
»Po enem letu pandemije, ko smo do grla siti na pamet sprejetih in neučinkovitih ukrepov in omejitev, ko smo nemočno gledali, kako v domovih za ostarele umirajo naši starši in stari starši, se morda zdi skoraj nemogoče z optimizmom zreti v prihodnost. Pa vendar vidim, poleg prvega pomladnega sonca, nekaj svetlih žarkov na obzorju. Vidim mlade, ki jim ni vseeno za svojo izobrazbo in perspektivo. Vidim mnoge, ki se jim že leta ni ljubilo na volitve in zdaj želijo, da se tudi njihov glas sliši. Med ljudmi vidim zaskrbljenost za starejše, ki so najranljivejši del naše družbe. Upanje gojim, da bosta pretres zadnjega leta in streznitev glede sposobnosti in pripravljenosti vladajočih načrtovati boljšo prihodnost, sprožila razmislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Razmislimo lahko o celoviti reformi socialnih transferjev in skrbi za starejše, o jasni ločnici med javnim in zasebnim zdravstvom, o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, o reformi oblastnih institucij in še kaj bi se našlo. Prepričana sem, da zmoremo skupaj ustvariti boljšo Slovenijo.«
* »Upanje gojim, da bo pretres zadnjega leta sprožil razmislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti.«
***
Upanje obstaja!
Ksenija Benedetti, predavateljica in svetovalka za poslovno komuniciranje in protokol, nekdanja vodja Protokola Republike Slovenije:
»Pred nekaj dnevi mi je znanec povedal, da je ena izmed velikih evropskih baletnih hiš načrtovala svojo naslednjo premiero za junij 2023. Prav ste prebrali: 2023. Včeraj je zaradi covida pri nas umrlo največ ljudi v zadnjem mesecu: 15. Petnajst življenj, 15 tragedij, 15 žalujočih družin. Samo včeraj. Če bi se nam v predkoronskih časih zgodila nesreča s 15 smrtnimi žrtvami, bi verjetno razglasili dan žalovanja. Mnogi ljudje so v groznih stiskah, zdravstveni, finančni, psihološki, socialni. Le industrija se še ni močno zataknila v recesiji, nekateri že za letos napovedujejo celo gospodarsko rast, ki se bo, upam, konkretno poznala tudi v življenjih vseh ljudi, predvsem tistih z najnižjimi dohodki, sicer bo ostala prazna beseda iz družine blabla. Po enem letu se še vedno vrtimo v spirali epidemije, kar počasi prazni moj sicer napol polni kozarec optimizma. Papež nas je vprašal nekako takole: 'Ali ste res mislili, da bomo živeli zdravi v bolnem svetu?' Ne verjamem, da kdo na svetu ve, kakšna bo prihodnost. A če pokukam v Izrael, ki pri cepljenju nosi zastavo zmagovalcev, vidim nasmejane ljudi brez mask, odprte šole, gledališča, koncertne dvorane, restavracije …, na široko odprto vedro življenje. Upanje torej realno obstaja. Tudi moje: pred kratkim sem optimistično odklenila vpis na svojo Akademijo za poslovni protokol, ki začne s predavanji in delavnicami 8. novembra letos. Najbolje, da vsak posebej gradi svoje dneve, da kljub vsem omejitvam nekako osmišljajo naša življenja in nas same. Srečno vsem!«
* »Če pokukam v Izrael, ki pri cepljenju nosi zastavo zmagovalcev, vidim nasmejane ljudi brez mask ... Upanje torej realno obstaja.«
***
Svetimo skupaj!
Vida Žabot, filozofinja in klinična psihologinja:
»Zaprti čakamo nekega odrešenika. Nekaj, kar nas bo popeljalo iz te zadušne situacije. Sanjamo o svobodi dihanja, gibanja, dotika, objema ... Mogoče celo o svobodi uma in novih spoznanj. Gledamo, upamo, iščemo okrog sebe ... Neki mesijanski nagon v nas kliče novo, drugačno življenje. V tej trpežnosti nas bodri celo Gibranov Prerok: 'Čim globlje vam zareže bolečina, tem več radosti boste lahko vzdržali!' A odrešenje – vstajenje lahko eksplodira le od znotraj! Smo kot v jajcu in pritisk zunanje situacije deluje kot toplota, ki pripravlja rojstvo. Vsak od nas, ki ozaveščen dojame, da je sam svoj Odrešenik, prižge eno novo luč. In mnogo novih luči vsak dan bo prižgalo velikonočno jutro naroda in človeštva. Prebijmo že lupino! Svetimo skupaj!«
* »Vsak od nas, ki ozaveščen dojame, da je sam svoj Odrešenik, prižge eno novo luč.«
***
Naučimo se s tem živeti
Miha Avberšek, mikrobiolog, raziskovalec v zasebnem mikrobiološkem laboratoriju:
»Čeprav se včasih ne zdi, viruse poznamo mnogo bolje, kot bi nam nekateri to radi prikazali. Zato me ni strah, da v prihodnosti ne bi zmogli najti poti naprej. Prej ali slej se bomo namreč morali oprijeti dejstva, da virus ne spada med nevarnejše in da večino, predvsem mlade populacije, pusti bolj ali manj pri miru. Hkrati pa bomo morali sprejeti, da se življenje enkrat tudi konča. Pri čemer življenje ni nasprotje smrti ali odsotnost neke bolezni, temveč veliko več – in njegov konec lahko prizadene tako mlade kot tudi stare. In ravno zaradi tega menim, da bodo tudi zdravniki kmalu spremenili svoje poglede na epidemijo. Za politiko pa me tako ali tako sploh ne skrbi, saj je virus več kot očitno ne zanima, temveč išče zgolj svoje koristi, ki jih bo našla v takšni ali drugačni situaciji. Počasi bomo ugotovili, da vendarle nismo tako neodporna bitja, da tudi nismo neumni in da nas svet okoli nas zanima bolj, kot bi si marsikdo mislil. Odkrili bomo prednosti svežega zraka, učilnic na prostem, druženja v naravi, se malo odmaknili od norega ritma življenja in morda malo bolj cenili čas zase in za soljudi. Predvsem pa upam, da se bomo naučili, da mikroorganizmi niso nekaj, kar bi se nam splačalo odstranjevati iz našega življenja, temveč je veliko veliko bolje, da jih spoznamo in izkoristimo našo sposobnost razmišljanja ter se naučimo s tem živeti. To nam ne uide in verjamem, da smo tega sposobni!«
* »Mikroorganizmi niso nekaj, kar bi se nam splačalo odstranjevati iz našega življenja, temveč je veliko veliko bolje, da se naučimo s tem živeti.«
***
Stopimo iz senc strahov in omejitev!
Boris Vene, avtor knjižnih uspešnic, delavnic in life coach za vodilni kader:
»Kaj zaznavate, če pogledate okoli sebe? Vihar opustošenja ali veter, ki napenja jadra sprememb in priložnosti? Imamo izjemno priložnost odvreči vse, kar nam ne služi več. Krize rahljajo zagozdene vzorce in trdovratna stališča. Toliko nas pretresejo, da ne zmoremo več vzdrževati inercije v coni udobja. Naredimo lahko odločilen korak naprej; brez dodatne energije ali poguma, ki bi ju sicer potrebovali. Zdaj lahko, morda najlaže v življenju, stopimo iz senc strahov, dvomov in omejitev. Preteklosti ni več. Prihodnost se še ni zgradila. Na vas je, da si jo oblikujete. Ključna energija je: osebna odgovornost. Vi izbirate, vi odločate, vi kreirate. Imate nadzor nad lastnimi od-ločitvami. Ločite stvari, na katere imate vpliv, od preostalih. Delujte na prvih. Glede drugih samo zaupajte. Negujte svoj 'resnični jaz', vzdržujte socialne vezi, kajti občutek povezanosti nam nudi toliko potreben občutek varnosti in stabilnosti. S skupino somišljenikov, ki vas imajo radi, vam iskreno želijo dobro ter vas podpirajo na vaši poti – vi pa enako čutite do njih, lahko ustvarite svoj svet. Ne glede na okoliščine. Samo verjemite v srečen konec …«
* »Ločite stvari, na katere imate vpliv, od preostalih. Delujte na prvih. Glede drugih samo zaupajte.«
***
Empatija se je stalila
Boštjan Videmšek, dolgoletni novinarski poročevalec s kriznih žarišč ter sodelavec številnih tujih časopisov, revij in spletnih portalov:
»Zaprla so se okna zaznave. Empatija se je stalila. Izgubili smo stik s svetom, s ključnimi vprašanji našega časa. Obenem je, lokalno, dolgoletno negativna selekcija trčila v objestnost skrajne protidemokratične desnice. Ob mrtvoudni, krivi opoziciji, prapočelu sedanjega stanja, izhodne strategije žal ne vidim. Splav Meduze.«
* »Dolgoletno negativna selekcija je trčila v objestnost skrajne protidemokratične desnice.«
***
Izbirajmo dobre spremembe
Darja Škraba Krmelj, psihiatrinja, psihoterapevtka, specializirana za psihosomatiko, depresije, tesnobe in osebnostno rast, ter Tomaž Krmelj, terapevt medicinske hipnoze:
»Ta situacija je, kot vse druge v življenju, priložnost za učenje. Od posameznika in družbe je odvisno, kam te priložnosti obrnemo – ali v nova učenja in spoznanja (več hvaležnosti, zavedanja sebe, čuječnosti, boljši in sočutnejši ter spoštljivejši odnosi ...) ali pa v več strahu, dvoma o sebi, kritike in v odvisniške – sovražne odnose. V tem času opažava porast tesnob, depresij, stresnih in posttravmatskih reakcij, kar je čisto razumljivo, ker negotovost pritisne na naše šibke točke. In če se želimo nekaj naučiti, moramo uvideti, da so stiske učitelji, ki kažejo na šibko točko, ki jo je treba ozdraviti. Pogledati je treba, kje je vzrok težav, in se naučiti reagirati na nov način. Skozi hvaležnost in sprejemanje, sočutje pelje pot bliže sebi in drugemu. Vse več ljudi prepoznava, da smo sami odgovorni za svoje zdravje, kar je lahko zelo dobro. Klasične znake stresa mnogi že poznajo. Posledice starih in novih stisk se pogosto kažejo kot telesne bolečine ali pa le v odnosnih težavah, ki so v porastu (večja eksplozivnost, umik v tišino). Ljudje na zahtevnih delovnih mestih potrebujejo učenja, kako regulirati stres v telesu in negovati vredne vsebine, predvsem domače odnose. Opažava stiske nekaterih otrok, ki se zdaj bojijo objeti babico, dedka, nekateri se bojijo družiti z drugimi otroki … Morali bi prepoznati, kaj so strahovi v zvezi s korono povzročili otrokom, in jim zagotoviti podporne programe. Trdi časi minejo, močni ljudje ostanejo. Življenje je učenje, učenje so spremembe, spremembe so dobre in izbirajmo dobre spremembe.«
* »Vse več ljudi prepoznava, da smo sami odgovorni za svoje zdravje, kar je lahko zelo dobro.«
***
Upanje je v nas!
Ana M. Jug, odvetnica, ki je zagovarjala revne in nemočne, ter ena od pobudnic ambulante pro bono v Novi Gorici:
»Nedavno sem brala knjigo, ki opisuje življenje Slovencev pred drugo svetovno vojno. Govori o tedanjem prebujanju fašizma, razslojevanju ljudi, revščini, gosposkem obnašanju Cerkve ipd. Joj, koliko skupnega ima to obdobje z današnjim časom! Razlika je v tem, da se danes oblast za povrh še odkrito norčuje iz nas, ko nas zapira v stanovanja z izgovorom, da gre za naše zdravje, da je danes žargon komuniciranja oblasti in estradnikov okrog nje daleč pod tedanjo ravnjo, da imamo danes blišč v trgovskih centrih in bedo med ljudmi in v naravi ter da danes okupatorje imenujemo strateški partnerji. Kar strah me je postalo za mladi rod in sram me je pred njimi, ko pomislim, kam smo njih in to prelepo državico pahnili s svojo pasivnostjo. Tolažim se, da dlje kot do dna ne moremo, in hitreje, ko bomo na dnu, prej se bomo začeli vzpenjati navzgor.
Ja, mislim, da se bližamo dnu, ko preberem tvit predsednika vlade, namenjen bivšemu ameriškemu predsedniku, predstavnikom EU ali kar nam, navadnim državljanom, zlasti drugače mislečim novinarjem. Zdi se mi, da niže skoraj ne moremo. Ko minister za notranje zadeve nad dijake, ki želijo v šolo, pošlje policiste, ministrica pa to odobrava s sklicevanjem na njihovo odgovornost, ob sočasnem pomanjkanju lastne odgovornosti, se tudi ve, da smo blizu dna. Ko minister za obrambo izgubi tovornjak z maskami in ko gospodarski minister kupuje papirnate maske z elastikami za vlaganje po ceni za svilo in ob tem izjavlja, da rešuje življenja, se zdi, da smo še bliže dnu. In ko minister za okolje ustavno varovano vodo na ogled postavi … niže skoraj ne gre. No, molk predsednika države tudi prispeva k padanju vertikalno v temo in ne horizontalno k luči na koncu tunela. Ja, blizu dna smo!
In ne verjamem v pekel spodaj! Tega si nismo zaslužili, saj blestimo kot športniki, umetniki, znanstveniki … Kot pravnica sicer zelo trpim, ker se moja stroka tako grdo izigrava, a ostajam optimistična, kajti pesimizem ne rešuje ničesar. Vladavino prava zagovarjajo prav tisti, ki pravne norme redoma kršijo?! Pravni red pri nas že dolgo ni več tisto, kar bi moral biti. Pravo je dejansko sistem vrednostnih meril, načel in pravnih norm, ki bi moral ščititi šibkejšega, kajti močnejši si lahko pomagajo sami. Vendar današnji pravni red čedalje bolj izpušča vrednostne norme ter čedalje bolj zapoveduje in kaznuje v korist oblasti in močnejših. Postal je črkobralstvo, ki ga še sama oblast ne zna več tolmačiti drugače kot v svojo korist, npr. tisto: 'Protesti niso prepovedani, niso pa mogoči …'
Vsekakor je dno blizu in čas je, da v kratenje osnovnih ustavnih pravic državljanov, v prisvajanje države ter enormno zadolževanje po izvršilni oblasti korenito posežeta tudi sodna in zakonodajna veja oblasti. Vendar ne s prepočasno obravnavo ali s kimanjem, temveč hitreje, najmanj z enako hitrostjo, kot to v obratni smeri počne izvršilna oblast, ter s poštenim odnosom do državljanov, ki so ju izvolili oziroma v imenu katerih sta dolžni izvajati svoja pooblastila. Svetovna praksa zna povedati, da je zadolževanje države, ki ni v korist naroda, nepošteno in protipravno. Državljani, kljub volitvam, ne moremo biti odgovorni in nismo dolžni vračati dolgov, ki jih je najela oblast za vzdrževanje svojega položaja.
Da je čas in da bo kmalu dno, opozarja tudi množica protestov aktivnih državljanov, v Ljubljani pred parlamentom vsak petek, v Mariboru, Slovenskih Konjicah, Izoli, Novi Gorici itd. Organizirajo se različne skupine z različnimi zahtevami, vse pa zoper tako imenovano 'strahovlado' in njene nesmiselne protikoronske ukrepe. Prav nesmiselni ukrepi, ustrahovanje z globami in omalovaževanje stroke, vse skupaj začinjeno z nepreverljivimi resnicami, so pripeljali do nezaupanja v oblast in celo do tega, da veliko ljudi niti ne verjame več v virus covid-19. Vsak protest je dobrodošel, pa četudi le pet ljudi, saj vsak pove, da nekaj ni v redu v tej državi. Tudi uvodoma navedena knjiga opisuje različne proteste in akcije tu in tam, razdvojene, kritizirane, izdane …, potem pa se nekega lepega dne ustanovi OF, ki preseže razlike in 'hlapčevstvo' slovenskega naroda.
Pogosto tudi slišimo, da je najlažje in seveda treba začeti pri sebi. Veliko možnosti imamo, od tega, da si ne zatiskamo oči in potomcem govorimo resnico o naši pretekli in polpretekli zgodovini, do tega, da vedno izkoristimo pasivno in morda celo aktivno volilno pravico v korist države in ljudi in ne lastnega sedala; da kot aktivni državljani na vse možne načine opozarjamo na nepravilnosti, ne zgolj na FB in twitu s kavča, do tega, da delujemo samooskrbno, varujemo lastno okolje, da ne podpiramo požrešnega kapitala, ko ne vlačimo domov vsega blišča in bede trgovskih centrov, temveč se zadovoljimo s tistim, kar imamo in kar lahko prenovimo, predelamo, da si medsebojno pomagamo … Upanje je v bližnjih volitvah, upanje je v spregledu ter hitrejšem in enakopravnejšem ravnanju drugih vej oblasti, upanje je v skorajšnjem nastanku novodobne OF, zlasti pa je upanje v nas samih. Ta prvi korak, v nas samih, lahko naredimo že danes. Možnosti so, nekateri to že počnemo …«
* »Tolažim se, da dlje kot do dna ne moremo, in hitreje, ko bomo na dnu, prej se bomo začeli vzpenjati navzgor.«
Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021
Galerija
Poglej vse fotografije (8)
