Zgodbe

Maščevalci

Jelka Sežun
7. 12. 2020, 22.00
Posodobljeno: 8. 12. 2020, 15.17
Deli članek:

»Maščevanje je kot politika, eno vodi k drugemu, dokler slabo ne postane slabše in slabše najslabše,« v romanu Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil pravi avtor Jonas Jonasson. No, slabo je pravkar postalo slabše. Lahko bi rekli najslabše, a smo se že navadili, da je najslabše, tudi kadar se zdi, da so se stvari že dotaknile dna, še vedno nekje za obzorjem.

shutterstock
...

Na okna kulturnega ministrstva je nekdo z velikimi črkami napisal ZLATKO. Ne vemo, kdo je bil, nobenega dvoma pa ni, zakaj je to naredil. Zgodbo najverjetneje poznate, zato samo hiter povzetek: raper Zlatko, eden glasnih kritikov sedanjega režima, se je oni dan skupaj s kolegom lotil nove akcije, na ulici je presenetil vodjo NIJZ Milana Kreka, in tega je to tako prestrašilo, da je vložil ovadbo na policijo. Zlatko se je pozneje opravičil. Policija je v incidentu takoj prepoznala (najmanj) dva prekrška in je potem predstavnik Uprave uniformirane policije GPU, ne brez sledov zmagovitega pravičništva, vzhičeno poročal, da bo verjetni seštevek kazni »kar visok in upam, da tudi odvračilen«.

Bomo čisto jasni: kar je storil Zlatko, je bilo butasto in nepotrebno, podobno kot njegova poletna akcija, ko je vdrl na zaprto proslavo dneva državnosti partijskega vrha ... eee, smo hoteli reči vlade in izbranih povabljencev. Razen če je hotel pritegniti pozornost – to mu je pa zares uspelo. Mogoče še predobro. A učinkoviteje bi bilo, če bi naredil to, kar mu je potem v svoji kolumni v Objektivu svetoval Goran Vojnović: »Ti pišeš pesmi, delaš glasbo. Zato napiši, če že moraš ta srd in obup in nemoč spraviti iz sebe, napiši pesem o Kreku in o devetdeset tisoč mrtvih, ki jih je napovedal, napiši pesem, ki se bo rolala po radiu vsak dan, daj ji zaradi mene naslov 'Milan, a te lahk neki vprašam?' in ga v pesmi vprašaj, kar hočeš. Naj Milan Krek posluša tvojo pesem, dragi Zlatko.«

Upamo, da jo bo napisal. Verjamemo, da bi se veliko vrtela.

Cesar pa se razhudi, rekoč: »Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka je dolga.« (Fran Levstik). Dolga roka našega domačega cesarja je prehitela policijsko položnico: čez nekaj dni je Zlatko dobil obvestilo kulturnega ministrstva, da so ga izbrisali iz razvida samozaposlenih v kulturi, kar pomeni, da mu država ne bo več plačevala prispevkov. Zlatko je napovedal, da se bo pritožil. V resnici se ne more, ker pritožba ni mogoča. Lahko pa vloži tožbo na upravnem sodišču. 

Nekulturna vladna (re)akcija je pobrala sapo še najbolj ciničnim, nekaj zaradi široko zevajočega razkoraka med grehom in kaznijo, pa tudi zato, ker je Oblast vložila čas in trud v to, da se maščuje posamezniku. Enemu človeku, za neko povsem brezzvezno dejanje, ki ga že obravnavajo modroodeti organi pregona. Za katero se je tudi opravičil. Ali kot je o Zlatku napisala Eugenija Carl, še ena »ljubljenka« vlade, »nadležen in zoprn kot driska, a totalno nenevaren«. Ja, točno tak. Oni pa, bum!, strela naravnost z vrha, od samega Zevsa, tako rekoč – izbrisali smo te, za nas ne obstajaš več.

Kdo ve, je dobil Milan Krek ob tem zadoščenje?

Tole je najhujše: Zlatko pravzaprav ni bil prvi. In najverjetneje ne bo zadnji, v katerega bo treščilo.

Maščevanje je sladko in ne redi (Alfred Hitchcock). V  obdobju pred Zlatkom je bil na muhi že Ivan Gale, javni uslužbenec, ki je razkril nepravilnosti pri nabavah zaščitnih mask in zato izgubil službo. Pa ddr. Rudi Rizman, sociolog in politolog, zaslužni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Kaj je profesor storil groznega, je na cesti ustavil Bojano Beović? Ne, še hujše: februarja je bil prvopodpisani pod javnim pismom 75 intelektualcev, kulturnikov in znanstvenikov, ki svarijo pred avtoritarnim režimom, pa so ga povabili zadevo razložit na RTV in je potem v Odmevih rekel, bogmupomagaj, »... pride na čelo vlade stranka oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritarne ideje, ki ga financira seveda tudi tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislimo seveda na madžarskega ...« Potem je omenjena stranka ogorčeno zavrisnila, naj te besede TAKOJ! PREKLIČE! Njih vendar ne financirajo Madžari!

Ni jim ustregel. In ga zdaj tožijo. Za 8000 evrov odškodnine. In še vedno hočejo preklic izjave. Poravnava ni uspela. Konec meseca se zgodba na sodišču nadaljuje. Sicer pa to ni prvi spor prvaka stranke in ddr. Rizmana, kar tudi lepo pojasnjuje popadljivost sedanje Oblasti.

Sekira pozabi, a drevo si zapomni (afriški pregovor). Ni jasno, s čim so se vladajočim zamerili filmarji, a tiha vendeta proti njim traja že več mesecev – ne samo, da so zaradi karantenskih omejitev ostali brez dela, pa brez honorarjev za že opravljeno delo, tudi denarja za nove projekte, ki jim je bil dodeljen, jim nočejo izplačati. To pa ogroža tudi slovensko sodelovanje v mednarodnih koprodukcijah. Po novem o slovenski filmski produkciji odloča notranji minister, ta pa očitno raje vidi, da je sploh ni.

Preklic financiranja se hitro vzpenja na vrh lestvice najljubših prijemov vlade: tako so – kar na dopisni seji, zakaj bi izgubljali čas z razpravo – ustavili financiranje državne tiskovne agencije STA. Kar je bilo pravzaprav samo nadaljevanje že začetega projekta z drugo taktiko. Še pomnite, tovariši, pred poletjem so hoteli z zakonom o RTV diskretno zadaviti še STA, pa se ni izšlo povsem po njihovih načrtih. In so poskusili znova, obesili so se na absurdne trditve, da naj STA ne bi hotela odgovoriti na njihova vprašanja. Med temi vprašanji, ki so očitno stvar življenja in smrti, sta bili, na primer: koliko intervjujev so na STA opravili z glasbeniki, ki so izdali nov album (srhljivo naključje, to je bilo po tistem, ko je STA objavila intervju z Zlatkom), pa primerjavo, kako dolgi so bili.

Medtem je vsevidno vladno oko že našlo novo tarčo: nevladnike. Saj so jim že tudi prej nagajali, tako kot filmarji tudi nevladne organizacije niso mogle do denarja, ki jim je bil dodeljen, a zdaj je padla dokončna vojna napoved: poslanec največje koalicijske stranke je poslal sovražen tvit Mirovnemu inštitutu (ki je obsodil prekinitev financiranja STA), tole je najzanimivejši del: »Lepo, da ste se oglasili. Na vas smo čisto pozabili. Pridete v kratkem na vrsto.« Poslanec, mimogrede, je tisti vrli mož, ki so ga med prvo karanteno zasačili pijanega za volanom, pa se je moral odpovedati službi državnega sekretarja, a je potem dobil tolažilno nagrado, službo poslanca, malce slabše plačano, ni to dovolj huda kazen?

Več v reviji Zarja jana št. 49, 8.12.2020