V celoti objavljamo Varuhov odgovor:   

Pojasnilo institucije Varuha človekovih pravic na vaše odprto pismo glede primera odvzema treh otrok v Cerknici, objavljeno v reviji Zarja Jana 13. oktobra 2020: Glede vašega poročanja v zvezi s primerom odvzema treh otrok in domnevno neaktivnostjo oz. neodzivnostjo institucije Varuha človekovih pravic pojasnjujemo, da ves čas skrbno in vestno spremljamo dogajanje v zvezi s primerom in ukrepamo v skladu z našimi pooblastili. Kot smo že večkrat pojasnili – tako na naši spletni strani www.varuh-rs.si kot v neposrednih izjavah varuha človekovih pravic Petra Svetine za medije – smo pristojne institucije večkrat pozvali, naj pojasnijo vse relevantne okoliščine, o čemer smo, kot je to običajno pri našem delu, obveščali tudi pobudnike. Prav tako smo vse pristojne državne organe in sodišče večkrat pozvali, naj v primeru, kjer so vpleteni otroci, v najkrajšem možnem času sprejmejo odločitev. Nikakor ne drži, da smo pritrdili »reviziji« sodišča. Nasprotno, sodišče smo pozvali, naj v zadevah, ki se nanašajo na mladoletne otroke, odločajo v najkrajšem možnem času, ne glede na morebitne postopkovne težave. Na to smo opozorili tudi Ministrstvo za pravosodje in zahtevali sistemske spremembe in posledično učinkovitejše ukrepe. V zvezi s pričakovanji, da bi moral Varuh človekovih pravic v omenjenem primeru otrokom dodeliti zagovornika, pojasnjujemo, da tega v skladu z zakonom ne moremo predlagati, niti od kogarkoli zahtevati. Od tistih, ki pa bi to lahko storili, pa pobude za dodelitev zagovornika otrok nismo prejeli. Kot že večkrat doslej, Varuh tudi tokrat opozarja, da mora vsak državni organ, tudi sodišče, skladno s Konvencijo o otrokovih pravicah pri odločanju vedno upoštevati največjo korist otrok. To velja v vseh primerih in v vseh situacijah. Tudi zato pozivamo pristojne in odgovorne, da tako postopajo in ne dovolijo, da bi odvzemi otrok potekali nehumano. Ti občutljivi postopki se morajo izvajati z največjo mero občutljivosti do udeleženih otrok, ki jih ravnanja pristojnih ne smejo še dodatno travmatizirati. Otroci so po navadi že tekom postopkov in do odločitve o namestitvi podvrženi stresni situaciji. Odgovornost in naloga staršev pa je, da stiske otrok v sodelovanju s pristojnimi organi minimizirajo tudi tako, da otroke na postopke ustrezno pripravijo in jim pomagajo pri razumevanju dogajanja. Glede konkretnega primera podrobnosti v skladu z Zakonom o Varuhu človekovih pravic ne moremo in ne smemo razkrivati niti komentirati, saj so postopki pri nas zaupni. Potrdimo lahko le, da smo v zvezi s tem prejeli dve pobudi, v katerih smo, kot vedno, ravnali vestno in skrbno. Skratka, primer pozorno spremljamo in ukrepamo. Ne nazadnje smo nedavno na pristojne institucije ponovno naslovili dodatne poizvedbe. Zavzemamo se, da bi se postopki čim prej zaključili v največjo korist otrok. 
Lepo vas pozdravljamo, 
Varuh človekovih pravic / Human Rights Ombudsman 

*** 

Kdo torej spoštuje mnenje otrok?

Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah ne zahtevajo le, da morajo biti otroci čisti, siti, na varnem in da jim je treba zagotoviti izobraževanje, ampak da je treba upoštevati tudi njihovo mnenje. Prav v tem je razlika med starim pojmovanjem, ko so v otrokovem imenu odločali drugi tudi v primeru, ko ga je bil sposoben sam izraziti. V mislih imam seveda usodne stvari, kot so zdrave navade, številne dejavnosti, ki otrokom širijo obzorje, izbira prijateljev, poklica in navsezadnje to, pri kom bo otrok živel, če se starši razidejo. Otrok ima lahko rad očeta in mamo, ne bom napisala »enako«, ker kaj takšnega ne obstaja. Z mamo in očetom ima pač drugačne izkušnje in počne različne stvari, zato ima kar trdno predstavo, pri katerem od obeh bi raje živel, v katerem okolju bi želel bivati več časa.

Seveda pa se zaplete, kadar otrok z enim od staršev nima dobrih izkušenj in mu ne zaupa, za kar seveda ni sam kriv. Odrasli smo tisti, ki si pridobimo, priborimo in prigaramo zaupanje otrok. Večina staršev, ki ni kazala velikega zanimanja za otroke, ko so še živeli z družino, se niti ne bori za obsežne stike ali za to, da bi otroci živeli pri njih. V nekaterih primerih pa se hudo zaplete in ta, o katerem nekateri mediji že mesece poročamo, je eden od njih. Za večino seveda ne izvemo.

Prav primer treh zarubljenih otrok kaže, da njihove želje niso nič vredne, pa čeprav niso v ničemer sporne – samo pri mami hočejo živeti. Pri mami, ki je izjemno skrbna, požrtvovalna, izobražena, z udobnim bivališčem in tudi finančno sposobna skrbeti za družino. Otroci torej vedo, kaj hočejo, vendar jim sistem tega ne omogoča. Nedopustno dolgo se poigrava z njimi in vali krivdo na materine manipulacije, češ da je »kriva« za neuspešne stike z očetom. Pa čeprav je jasno, da je odtujeni oče z družino živel le občasno, da na otroke ni bil posebej navezan in da na začetku, ko so mu bili določeni stiki, ni upošteval njihovih želja ter jih je odtrgal od številnih dejavnosti in prijateljev. So bile kakšne mamine »manipulacije« sploh potrebne? Kako lahko prepričaš otroke, naj gredo brez upiranja k očetu, če tega nočejo? Jim razložiš družinski zakon pa nevarnost, da bodo socialne delavke pisale neugodna poročila in da bo sodnica njihovo upiranje razumela kot nesramno neubogljivost? Če je rekla, da morajo k očetu, pač morajo. Razumeti je, da bodo, ko bodo odrasli, razumeli, da je ravnala v njihovo največjo korist in da so bili življenjsko ogroženi.

Kaj pa, gospa sodnica, tožilci, predsednik sodišča, Varuh, če otroci takrat NE bodo ugotovili, da so jim bili predodelitev očetu, grozljivi rubež in nikakršni stiki z materjo (ena ura pod nadzorom vsakih 14 dni) v največjo korist, ampak ste jim uničili pomemben del otroštva?

Spoštovani Varuh, cenimo vaš trud, da opozarjate pristojne, naj pohitijo z ugotovitvami, ampak tudi če bodo, ko bodo, zadeva še ne bo končana. Razkrila je številne napake in nesorazmernosti v sistemu, ki dramo zarubljenih otrok povzročajo. Čas je, da se kot družba pogovorimo tudi o tem.

P. S.: Bo pandemija še en razlog, da se bo zadeva »upravičeno« vlekla v nedogled? Kaj pa če oče zboli? Bo sodnica dala otroke v rejo, ker bi se lahko pri materi preveč dobro počutili in obstaja nevarnost, da znova ne bi hoteli k očetu?

Sonja Grizila