Hecna stvar, tole – Botanični vrt Univerze v Mariboru pri Hočah, samo kakšne četrt ure stran od Maribora, petnajst hektarjev prelepih pogledov in razgledov, ptičjega petja in tistih vonjav iz uvoda, se zdi napol mit. Anketa, ki jo izvedem med svojimi Štajerci, pokaže, da je večina zanj sicer že nekaj slišala – ampak ne vsi – še nobeden pa ni bil tam. Niti eden! Nikoli! Ne veste, kaj zamujate, jim pravim. Ampak po drugi strani je fino; če bi vsi hodili tja, v botaničnem vrtu ne bi bilo tistega miru, take zasanjane tišine, če seveda odštejete ptiče, ki si imajo veliko povedati.

Najina vodnica je strokovna sodelavka vrta, agronomka Meta Pivec. Najlepšo pisarno na svetu imate, pravim zavistno, in ona se strinja. Ta botanični vrt, nad katerim kraljuje grad Hompoš, ki se že naravnost kičasto rine na vsako fotografijo, je sicer mlajši od tistega v Ljubljani, je pa večji (in lepši, prišepnejo dobro obveščeni). Ima sedem različnih enot – med drugim rozarij, skalnjak, zeliščni vrt ..., pa kup različnih zbirk, spomladi, na primer, cveti več kot sto vrst narcis. Te so nama sicer že pobegnile v naslednjo pomlad, zato pa so v polnem razcvetu vrtnice. Na tem vrtu so rastline z vsega sveta, tudi nekaj takih, ki v naravi že izumirajo, pa nekaj stvari, ki jih v drugih botaničnih vrtovih ne boste našli – paleo vrt, na primer, zasajen z rastlinami, ki so jih jedli in uporabljali naši predniki pred tri tisoč leti. In le kateri botanični vrt se še lahko pohvali z arheološkim najdiščem?

In potem imajo še različne izobraževalne programe za šole, pa vrtnarske delavnice, pa koncert, ja, prav tam med vrtnicami. In ker imajo tudi sadno-zelenjavni vrt, svoje izdelke tudi prodajajo. Ne, dišav ne moreš kupiti, sem ugotovila razočarano, tistega vonja po dišeči smoli ne morem odnesti s seboj.

Ampak češnje so bile pa izvrstne.

Zarja Jana št. 28, 14.7.2020