Nikoli, nikoli ne recite, da je ministrstvo za pravosodje ravnodušno do vašega mnenja – ko se je, na primer, pred časom dvignil precej jezen val javnega ogorčenja ob zadevi, ko je neki Koprčan začel posiljevati znanko, ko je spala, in dokončal dejanje, ko je bila že budna, pa je na koncu zaradi različnih pravnih akrobacij obveljalo, da ni šlo za posilstvo, je ministrstvo našpičilo ušesa in Inštitutu za kriminologijo naročilo raziskavo. »Po debati o spreminjanju modela varovanja spolne avtonomije je ministrstvo hotelo vedeti, kaj se dogaja v praksi, ali je bilo tisto izjema. To so hoteli videti in morda dobiti idejo, kako stvari spremeniti, če bi se tega lotili. To je, kolikor se spomnim, praktično edina študija, ki je bila narejena zelo premišljeno – pred spremembo ugotoviti, kaj imamo in kaj bomo sploh spreminjali,« pravi dr. Mojca M. Plesničar, kriminologinja in pravnica, soavtorica raziskave. »Delovna skupina na ministrstvu za pravosodje se ukvarja s spremembami Kazenskega zakonika. Pripravljajo še druge spremembe, a to je eno pomembno poglavje. Seveda traja dlje, kot bi si javnost morda želela. Prejšnji teden smo imeli sestanek in na njem debatirali o tem, v katero smer naj bi šel novi model, tudi na podlagi te študije.« Zaradi nove vlade in kadrovskih sprememb, ki se obetajo na ministrstvu za pravosodje, ni jasno, kakšna bo usoda zastavljenih sprememb, ostala pa je študija iz lanskega novembra z naslovom Sila, objektivno sposobna streti odpor.

Realna slika. Raziskovalci so si ogledali okrog tristo primerov (domnevnega) posilstva med letoma 2016 in 2019, nekaj prijav je zavrglo že tožilstvo, pri drugih primerih je prišlo do sodbe, pri nekaterih do več sodb na različnih stopnjah. Tole smo se na podlagi statistike naučili o slovenskih posiljevalcih: skoraj nikoli ne udarijo iz teme po naključni žrtvi. »Ponavadi si posilstvo in spolno kriminaliteto predstavljamo zelo stereotipno: neznanec, zlobnež, naključno žrtev, ki se sprehaja po ulici, zvleče v temen kot in posili. Če pogledate statistike, pa vidite, da je to v resnici daleč od realne slike,« pravi dr. Plesničar. Statistika pravi, da je posiljevalec največkrat moški (peščica žensk, 1,3 odstotka jih je, naj bi posilila otroka ali drugo žensko), star od 31 do 50 let, z nižjo ali srednjo izobrazbo, poročen ali v zunajzakonski zvezi, v času dejanja praviloma ni pijan ali pod vplivom mamil, in je nekdo, ki ga žrtev pozna. »Ponavadi, v skoraj polovici primerov, je intimen znanec žrtve. Gre za partnerja, moža, bivšega partnerja; ljubimca, če hočete. Neznancev je pri sodnih primerih le dobrih trinajst odstotkov.«

Če ni vsa v modricah, ni bilo posilstvo? Na sodiščih se vse vrti okrog »sile, objektivno sposobne streti odpor«, ki se je prebila tudi v naslov raziskave, a kaj sploh pomeni »sila, objektivno sposobna streti odpor«? »To je čar in hkrati težava prava – operira z besedami, ki jih laik razume na en način, pravnik pa na drugega. Včasih se to ujame, včasih pa ne,« odgovarja raziskovalka. »Specializiran pravnik s tega področja bi moral približno vedeti, kaj pomenijo. To je citat ne iz ene, temveč iz številnih sodb. Pomeni silo, ki jo zahteva sodišče za to, da reče, da je nekaj posilstvo in ne kaj drugega. Se pravi, s kolikšno močjo mora storilec delovati – ponavadi je to fizična sila, lahko pa tudi grožnja – da stre odpor, ki ga pričakujemo od žrtve. To je osnovna premisa modela prisile, kakršnega imamo zdaj. Da je torej na eni strani sila, na drugi odpor. Do posilstva pride, če je sila večja od odpora. Težava modela prisile pa je, da če odpora ni, potem pravijo, saj sploh ni bila potrebna nobena sila! Vprašanje je, kakšen odpor zahtevamo – model prisile ponavadi zahteva fizični odpor. Če pa žrtev sicer pravi, ne, nočem tega odnosa, a ne stori nič več od tega – če reče samo ne, pa tudi če petkrat reče ne, pa tudi če kriči na vsa pljuča! – če ne naredi nič drugega, po trenutnem modelu in praksi to ne velja za posilstvo.«

Zarja Jana