Zgodbe

Usodna ljubezen nad oblaki

Biba Jamnik Vidic
22. 10. 2019, 22.00
Deli članek:

Letališče Rivanazzano. Drugi avgust 2015. Deset in devetnajst minut. Stanje baterij, težišče letala in navigacijska naprava O. K. Inštrumenti delujejo, kameri nameščeni. Vremenska napoved odlična: sončno, s termičnimi dviganji. Irena in Eric Raymond zaženeta motor in dvosedežno letalo na sončni pogon Sunseeker DUO, ki ga je zasnoval Eric, izdelala pa sta ga skupaj z Ireno, vzleti. Njun cilj – preleteti Švicarske Alpe. Se jima bo uspelo dvigniti dovolj visoko, da bosta preletela mogočne gore? Baterije namreč omogočajo le približno 20 minut vzpenjanja …

Zarja Jana
...

Podvig jima uspe. Postavita nov svetovni rekord in se v zgodovino zapišeta z najdaljšim preletom Alp z letalom na sončno energijo. Eric kot pilot, ki mu je podvig uspel že v njegovem enosedežnem letalu Sunseeker II, Irena kot edina ženska na svetu, ki je pilotirala letalo na sončni pogon. Čeprav se Irena lahko pohvali, da je edina tovrstna pilotka na svetu, pa ni prva. »Leta 1980 je učiteljica Janice Brown kot prva ženska na svetu sedla v solarno letalo. Zaradi svoje teže, tehtala je le 45 kg, so jo izbrali za testno pilotko letal Gossamer Penguin in Solar Challenger. Z njimi je naredila nekaj testnih letov, kasneje, kot mi je znano, pilotka sicer motornih letal ni več letela z letali na sončno energijo.«

Deklica s sanjami. Ko je bila Irena še čisto majhna, je opazovala majhna letala, ki so vzletala z bližnjega letališča Lesce, in sanjarila. »Zelo sem si želela, da bi enkrat lahko šla na panoramski let. Žal sta starša zidala hišo in je bilo zanju to predrago.« Irena je sanjala naprej. V osnovni šoli je sanje lovila v fotografski objektiv, se vpisala v foto klub in postala njegova tajnica. Motive je najraje iskala na letališču in v hribih; pogosto so njene fotografije visele na razstavnih panojih. Ko se je bilo treba odločiti, kam po osnovni šoli, je kolebala. Vleklo jo je v svet fotografije, a tudi letalstva. »Obe srednji šoli sta bili zame nedosegljivi. Bolj kot to, kaj me veseli, je bilo namreč pomembno, ali bom lahko dobila štipendijo in kasneje službo. Zato sem se odločila za naravoslovno gimnazijo.« Potem pa so pri 16 njene največje sanje nenadoma postale resničnost. »Ena od prijateljic mi je povedala, da se je vpisala na tečaj za jadralnega pilota in da je možno ure letenja odplačati z delom. Naslednjič sem šla z njo.« Irena se je na letališču takoj počutila doma. »Vse mi je bilo všeč. Super družba smo bili. Razumeli smo se in si pomagali. Vsak prost trenutek sem poslej preživela tam. Če nisem bila v letalu, sem v delavnici rezala kartone, hodili smo tudi v železarno na Jesenice podirat peči in pospravljat odpadne kovine. Težaško delo je bilo. Žensk nas je bilo v tem času, pred 35 leti, na letališču malo. To je bil včasih plus, drugič minus. Moški so nas večinoma jemali kot sebi enake in nas spodbujali, nekaterim fantom pa se je vseeno zdelo, da je letenje domena moških in da ženske tam nimamo kaj iskati.« Na srečo so bili njeni starši drugačnega mnenja. »Starša mi nikoli nista branila leteti. Tudi po tem, ko se je nekaj mesecev kasneje, ko sem prvič sedla v letalo, v hribih smrtno ponesrečil moj brat. Zanju je moralo biti težko. Čeprav ju je skrbelo zame, mi nista nikoli rekla, da ne smem leteti.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019