Zgodbe

Še lulat, potem pa v zrak!

Katja Božič
10. 9. 2019, 22.00
Deli članek:

Kako sem premagala strah pred letenjem: razblinil se je kot balonček

osebni arhiv
Še malo in gremo v zrak.

Ko sem se pred dnevi pogovarjala z brazilsko balonarko slovenskega porekla Gabrielo Slavec in mi je s tako neverjetnim žarom razlagala, da je letenje z balonom čisti užitek, ko čutiš neverjeten mir, ponižnost, sožitje z naravo, da je prava meditacija in pa da je tako neverjetno umirjena verjetno prav zaradi letenja, sem se tako vživela v njena občutja in pripoved, da sem si zaželela poleteti tudi sama. Zato sem z navdušenjem sprejela vabilo, da poletim v spremljevalnem balonu na Slovenskem odprtem državnem prvenstvu in svetovnem podprvenstvu s toplozračnimi baloni konec avgusta v Murski Soboti. Že v naslednjem trenutku pa me je začel najedati strah. Le kaj mi je bilo tega treba, sem se jezila nase.

Tekst: Katja BožičFoto: Zala Grilc, Alenka Mavri in osebni arhiv

»V soboto ob pol šestih popoldne se dobimo na letališču,« sem dobila navodila. Naenkrat mi je postalo vroče in srčni utrip se mi je v trenutku povečal. »Ali si lahko v zadnjem trenutku premislim?« sem pisala organizatorjem. »Seveda,« se je glasil odgovor in me majčkeno pomiril. Fotografije pisanih balonov, ki letijo sončnemu zahodu naproti, so se mi zdele pravljične, neverjetno romantične. Nič čudnega, da si je otrok v meni brez pomisleka želel biti del te pravljice. Ko pa sem začela razmišljati in gledati tiste košarice pod baloni, ki ti segajo do pasu, v njih pa je prostora za od dva do štiri ljudi, me je začelo stiskati v grlu in trebuhu hkrati. Tam visiš, nemočen, če padeš dol, ti ni pomoči. Strah se je napihoval kot balon. Ne bom uživala, vseskozi me bo skrbelo, dva otroka imam, jaz pa se igram, komaj bom čakala, da pristanemo, so kot nevihtni oblak name navalile misli. Pred očmi so mi zaplesali še časopisni izrezki izpred nekaj let o največji balonarski nesreči pri nas in odločila sem se, da ne bom letela. Ko mi je še kolegica v službi povedala, da je pred mnogimi leti sicer letela z balonom, po tisti nesreči pa je ne bi več spravili vanj, sem let dokončno odrinila iz misli. Odpovedala ga pa vseeno nisem. Vrata sem si za vsak slučaj pustila odprta – sicer bo pa letel moj partner Sebastjan, sem si rekla. On bi šel v balon brez pomislekov. Tisti dan smo namreč z otrokoma tako ali tako šli v tisti konec – v doživljajski park Vulkanija, potem pa smo si nameravali ogledati večerno tekmovanje poletov z baloni.

Z devetdesetletnikom v balonu. Bolj se je bližala dogovorjena ura, bolj sem bila nemirna. »Poglej vremenske razmere, brez oblačka je, kaj se ti lahko zgodi?« me je bodril Sebastjan. »Leti se zgodaj zjutraj ali proti večeru, ko je vreme za letenje najugodnejše. Če razmere niso primerne, ne letimo. Pika,« mi je v mislih odzvanjal Gabrielin glas. Če greš, boš premagala samo sebe in še en strah več, močnejša boš, mi je govoril notranji glas. Ne bom letela, sem mu zakričala. Ampak ko smo prišli na letališče, se je vse skupaj začelo odvijati z neverjetno hitrostjo. Otroka in Sebastjan ne morejo z nami, ker moramo na drug del letališča, so mi dejali. Mudi se, gremo v avto, čakajo nas. Še preden sem lahko pobegnila, sem se že peljala balonom naproti. S kolegico fotografinjo sva sedeli v avtu. Kar naprej sem govorila, prehitro in preveč, samo da bi preglasila vihar, ki se je dvigoval v meni. Ker sem mislila, da bova skupaj v tej dogodivščini, sem se počutila malo varnejše, ampak ob balonih so me dodelili drugi ekipi. Trije moški in jaz. Preden sem spoznala pilota, so mi predstavili sopotnika – oče in sin. Oče je praznoval devetdeset let in polet je bil sinovo presenečenje za njegov rojstni dan! Opa, to je pa zgodba! Že sem imela v roki beležko, svinčnik in začela pisati, tako sem se nekako zamotila, da nisem več razmišljala o strahu. »Saj veste, kaj pravijo, bolj star – bolj nor, jaz sem pa isti,« je rekel slavljenec in se prijazno nasmehnil.« »Pa vas ni nič strah?« sem ga vprašala. Modro se je nasmehnil in rekel: »Saj nimam kaj izgubiti! Počasi mi usiha vid, sluh, zadnji čas je, da letim!« Če gre gospod, grem tudi jaz! Njegov sin je pa sploh adrenalinski navdušenec, bil je tako samozavesten, da sem se kančka njegovega navdušenja nalezla tudi sama.

Najbolj kritičen je pristanek. Ampak samo do trenutka, ko nam je pilot balona Igor Divjak začel razlagati pravila letenja. »To je moj drugi polet,« je resno dejal. Zaskrbljeno smo se spogledali, ko je dodal: »Danes,« in se nasmehnil. Nato pa strogo nadaljeval: »Med poletom se ne nagibajte iz košare. Plinske jeklenke so za vas tabu. Pustite vse vrvi pri miru, razen tistih, ki so namenjene držanju. Najbolj kritična zadeva je pristanek. Ko bomo pristajali, se s hrbtom obrnite v smer pristanka, počepnite z mehkimi koleni. Če bomo hitro in trdo pristali, se ne ozirajte na druge. In v nobenem primeru ne zapuščajte košare, dokler vam ne rečem.« Zdaj sem pa res v riti, sem si potiho dejala. Srce mi je spet padlo v hlače. Moram res vse poskusiti? Kaj če se bomo pri pristanku potolkli in polomili? Ampak bila sem že tako daleč, da mi je bilo preveč nerodno reči, da ne bi šla. Potem pa sem pogledala oba sopotnika. Brezskrbno sta stala in poslušala pilota. Prav nič nista bila zaskrbljena. »Lahko bi se zgodil trd pristanek, ampak pri današnjih razmerah se ne bo,« se mi je opogumljajoče nasmehnil, ko je videl moj pogled prestrašene srne. Odleglo mi je. »Pa še nekaj, v balonu se vsi tikamo, kdor bo prekršil pravilo, bo dal za pijačo!« »Vsi piloti tukaj so profesionalci. Pravila so stroga, imamo svojega meteorologa iz ARSA in baloni letijo samo, če so razmere primerne. Direktor tekmovanja Claude Weber iz Nizozemske je vodil zadnja štiri svetovna prvenstva in je zelo izkušen, varnost je najpomembnejša,« pa je razložil Matjaž Pavlinjek iz Balonarskega kluba Roto, ki je tekmovanje organiziral z Mestno občino Murska Sobota, Letalsko zvezo Slovenije in Aeroklubom Murska Sobota. Medtem so tekmovalni baloni poleteli in piloti so začeli napihovati naše tri spremljevalne balone. Bolj je bil balon poln, bolj mi je v prsih nabijalo srce. Še malo pa bo šlo zares. Minute čakanja sem želela zapolniti s fotografiranjem, a glej ga zlomka, v najbolj kritičnih trenutkih se mi je izpraznil telefon. Ni potuhe, ne bom se mogla zamotiti s fotografiranjem, v izziv bo treba iskreno z vsemi čutili!

Tekst: Katja BožičFoto: Zala Grilc, Alenka Mavri in osebni arhiv

»V soboto ob pol šestih popoldne se dobimo na letališču,« sem dobila navodila. Naenkrat mi je postalo vroče in srčni utrip se mi je v trenutku povečal. »Ali si lahko v zadnjem trenutku premislim?« sem pisala organizatorjem. »Seveda,« se je glasil odgovor in me majčkeno pomiril. Fotografije pisanih balonov, ki letijo sončnemu zahodu naproti, so se mi zdele pravljične, neverjetno romantične. Nič čudnega, da si je otrok v meni brez pomisleka želel biti del te pravljice. Ko pa sem začela razmišljati in gledati tiste košarice pod baloni, ki ti segajo do pasu, v njih pa je prostora za od dva do štiri ljudi, me je začelo stiskati v grlu in trebuhu hkrati. Tam visiš, nemočen, če padeš dol, ti ni pomoči. Strah se je napihoval kot balon. Ne bom uživala, vseskozi me bo skrbelo, dva otroka imam, jaz pa se igram, komaj bom čakala, da pristanemo, so kot nevihtni oblak name navalile misli. Pred očmi so mi zaplesali še časopisni izrezki izpred nekaj let o največji balonarski nesreči pri nas in odločila sem se, da ne bom letela. Ko mi je še kolegica v službi povedala, da je pred mnogimi leti sicer letela z balonom, po tisti nesreči pa je ne bi več spravili vanj, sem let dokončno odrinila iz misli. Odpovedala ga pa vseeno nisem. Vrata sem si za vsak slučaj pustila odprta – sicer bo pa letel moj partner Sebastjan, sem si rekla. On bi šel v balon brez pomislekov. Tisti dan smo namreč z otrokoma tako ali tako šli v tisti konec – v doživljajski park Vulkanija, potem pa smo si nameravali ogledati večerno tekmovanje poletov z baloni.

Z devetdesetletnikom v balonu. Bolj se je bližala dogovorjena ura, bolj sem bila nemirna. »Poglej vremenske razmere, brez oblačka je, kaj se ti lahko zgodi?« me je bodril Sebastjan. »Leti se zgodaj zjutraj ali proti večeru, ko je vreme za letenje najugodnejše. Če razmere niso primerne, ne letimo. Pika,« mi je v mislih odzvanjal Gabrielin glas. Če greš, boš premagala samo sebe in še en strah več, močnejša boš, mi je govoril notranji glas. Ne bom letela, sem mu zakričala. Ampak ko smo prišli na letališče, se je vse skupaj začelo odvijati z neverjetno hitrostjo. Otroka in Sebastjan ne morejo z nami, ker moramo na drug del letališča, so mi dejali. Mudi se, gremo v avto, čakajo nas. Še preden sem lahko pobegnila, sem se že peljala balonom naproti. S kolegico fotografinjo sva sedeli v avtu. Kar naprej sem govorila, prehitro in preveč, samo da bi preglasila vihar, ki se je dvigoval v meni. Ker sem mislila, da bova skupaj v tej dogodivščini, sem se počutila malo varnejše, ampak ob balonih so me dodelili drugi ekipi. Trije moški in jaz. Preden sem spoznala pilota, so mi predstavili sopotnika – oče in sin. Oče je praznoval devetdeset let in polet je bil sinovo presenečenje za njegov rojstni dan! Opa, to je pa zgodba! Že sem imela v roki beležko, svinčnik in začela pisati, tako sem se nekako zamotila, da nisem več razmišljala o strahu. »Saj veste, kaj pravijo, bolj star – bolj nor, jaz sem pa isti,« je rekel slavljenec in se prijazno nasmehnil.« »Pa vas ni nič strah?« sem ga vprašala. Modro se je nasmehnil in rekel: »Saj nimam kaj izgubiti! Počasi mi usiha vid, sluh, zadnji čas je, da letim!« Če gre gospod, grem tudi jaz! Njegov sin je pa sploh adrenalinski navdušenec, bil je tako samozavesten, da sem se kančka njegovega navdušenja nalezla tudi sama.

Najbolj kritičen je pristanek. Ampak samo do trenutka, ko nam je pilot balona Igor Divjak začel razlagati pravila letenja. »To je moj drugi polet,« je resno dejal. Zaskrbljeno smo se spogledali, ko je dodal: »Danes,« in se nasmehnil. Nato pa strogo nadaljeval: »Med poletom se ne nagibajte iz košare. Plinske jeklenke so za vas tabu. Pustite vse vrvi pri miru, razen tistih, ki so namenjene držanju. Najbolj kritična zadeva je pristanek. Ko bomo pristajali, se s hrbtom obrnite v smer pristanka, počepnite z mehkimi koleni. Če bomo hitro in trdo pristali, se ne ozirajte na druge. In v nobenem primeru ne zapuščajte košare, dokler vam ne rečem.« Zdaj sem pa res v riti, sem si potiho dejala. Srce mi je spet padlo v hlače. Moram res vse poskusiti? Kaj če se bomo pri pristanku potolkli in polomili? Ampak bila sem že tako daleč, da mi je bilo preveč nerodno reči, da ne bi šla. Potem pa sem pogledala oba sopotnika. Brezskrbno sta stala in poslušala pilota. Prav nič nista bila zaskrbljena. »Lahko bi se zgodil trd pristanek, ampak pri današnjih razmerah se ne bo,« se mi je opogumljajoče nasmehnil, ko je videl moj pogled prestrašene srne. Odleglo mi je. »Pa še nekaj, v balonu se vsi tikamo, kdor bo prekršil pravilo, bo dal za pijačo!« »Vsi piloti tukaj so profesionalci. Pravila so stroga, imamo svojega meteorologa iz ARSA in baloni letijo samo, če so razmere primerne. Direktor tekmovanja Claude Weber iz Nizozemske je vodil zadnja štiri svetovna prvenstva in je zelo izkušen, varnost je najpomembnejša,« pa je razložil Matjaž Pavlinjek iz Balonarskega kluba Roto, ki je tekmovanje organiziral z Mestno občino Murska Sobota, Letalsko zvezo Slovenije in Aeroklubom Murska Sobota. Medtem so tekmovalni baloni poleteli in piloti so začeli napihovati naše tri spremljevalne balone. Bolj je bil balon poln, bolj mi je v prsih nabijalo srce. Še malo pa bo šlo zares. Minute čakanja sem želela zapolniti s fotografiranjem, a glej ga zlomka, v najbolj kritičnih trenutkih se mi je izpraznil telefon. Ni potuhe, ne bom se mogla zamotiti s fotografiranjem, v izziv bo treba iskreno z vsemi čutili!

Več v reviji Zarja Jana, 10.9.2019