Najprej sem brala Marjanovo novo knjigo Človek, kam greš. Že po prvih nekaj straneh sem jasno vedela, da bi zapisane besede želela slišati neposredno iz njegovih ust. Uro zatem, ko sem začela knjigo brati, sem preverila elektronsko pošto. Med njo tudi sporočilo moje urednice. Vprašala me je, ali bi delala intervju z Ogorevcem. V trenutku sem ji potrdila. In potem se je začelo. V tednu, ki je sledil, se je (skoraj) vsaka misel, nežna, krhka, ki sem jo ustvarila v glavi, uresničila. Tudi ta, da bi za en teden skočila na Iž, na Marjanovo delavnico, čeprav sem za to poletje izkoristila že vse bonuse počitnikovanja. Zdelo se je, kot da sem se s knjigo priklopila v neko novo stanje. Vibracija v telesu je bila drugačna. Čutila sem presežek energije. Ugodje. Sledila sem svoji trenutni potrebi in zaplavala na otok po nova spoznanja.

Ko je vse točno tako, kot mora biti. Besede Marjana Ogorevca nosijo naboj. Ko govori, je povezan z vesoljnim wi-fijem, kot imenuje os sveta, tisto stanje, ki da nam je vsem na razpolago, nikoli ga ne zmanjka in še zastonj je. Toda pot do priključka ni lahka. In tudi ko že najdeš vtičnico, se za hip celo priklopiš, te vsaka misel, ko nisi prisoten v svojem jedru, ko nisi prizemljen, lahko pahne ven. Marjan pove, da ima toliko moči, ker se je naučil dobro uporabljati ta wi-fi. Kadar predava, ne misli na nič drugega in zato ima na razpolago ves svoj potencial. Ne zanaša se na power pointe (sem in tja na tablo kaj zapiše s kredo), ne na zapiske, ki bi se jih moral držati kot pijanec plota, ampak na vesoljni wi-fi. In dobro mu gre že dolga leta. Sicer pa je rad na »prepihu« (rad ima izzive, a ravno pravšnje, da ga ne pahnejo v stres, zato pa je bila potrebna precejšnja kilometrina). To ga dela živega. Mimogrede se pohvali, da je tudi v sklepih še vedno gibčen in da se je veliko o tem, kako ohranjati svoje telo v ravnovesju, naučil od Aleša Ernsta. Njegov učenec pa je tudi sin Andrej, ki nam je v popoldanskih urah pokazal vaje iz klinične somatike. Tako preprosto, nežno, mehko, a tako učinkovito. V nadaljevanju napišem malo več.

Ljubim te, dajem ti svobodo. »Moški smo kot opice. Gremo za ženskami kamorkoli, če nam ponudite pravo banano. Če nas silite v nekaj, se upremo.« Marjanove metafore iz vsakdanjega življenja so tako jasne, da zapletene stvari postanejo preproste. In tako je, pravi. Ter da mora včasih določene stvari, ki so v svoji biti tako preproste, malo zaplesti, da jih človeški um sploh lahko sprejme. Ženska ima moč. Prava ženska ve, kako. In ženska, ki ne ve, se bori na moški način in ne sprejme, da moški in ženska nikoli ne bosta enaka, ampak ravnopravna – je ženska, ki trpi. Prepričana, da bi bilo lažje, če bi se njen moški spremenil, ostaja v krču. Ni sproščena in taka se težko priklopi na axis mundi. »Če bi bil ti takšen, kot si jaz želim, potem bi bila jaz srečna.« To je tako pogosto prepričanje žensk (tudi moških!), ki zaustavlja partnerski potencial. Ljubezen je enako svoboda, večkrat poudari Ogorevc, kot tudi to, da se ni nujno strinjati s partnerjem, toda sprejeti ga je pa nujno. Seveda če želiš do tja, kjer se zgodi pretok, stik z višjo zavestjo, tista pomoč od zgoraj. Božja, če hočete: »Kakor v nebesih, tako na zemlji.« Kaj vse nam še onemogoča, da ne najdemo priklopa na vesoljni wi-fi?  Ponotranjena agresija in prepričanje, da imaš vedno prav, je zoprna reč, ki jo je tudi najtežje zamenjati s kako manj motečo. »Nisem še srečal rakavega bolnika, ki ne bi imel v sebi zelo veliko podzavestne agresije. Če sem nezadovoljen s čimerkoli ali komerkoli, če me stalno nekaj moti, država, sosedje, žena, trošim svojo energijo. Zmanjka jo imunskemu, prebavnemu, krvno-žilnemu in vsem drugim sistemom. Tako se ustvarijo pogoji za bolezni.« Ampak obstajajo metode, kako jih prelisičiti. Priložnosti na Ižu je bilo dovolj. Staro je treba spustiti, če želiš narediti prostor za novo. »Včasih sem sesul ljudi, da se stresejo in zbudijo.« Že v prvih dveh dneh nas je Marjan jasno učil, kako lahko moteča prepričanja spreminjamo sami, in najpomembneje, kako ohranjati os. Zakoreninjenosti v zemljo in svobodnega kipenja v nebo, ki da je trajna zaščita, od katere se odbije vse, kar za nas ni dobro. Tudi komarji. Ne le v človeški obliki. Mantra »ne bom več užaljena, jezna, ljubosumna« ne deluje. Afirmacije so koristne le, če so v skladu z mojim notranjim prepričanjem. Do tega je pa treba priti. In zaupati. »So mi rekli, da sem naiven. Ja, naiven sem. Zaupam ljudem. To sem jaz.« In ena od ponujenih priložnosti na otoku Ižu je bila tudi učenje zaupanja alfa samcu.

Kdaj se pojavi stres? Kadar je izziv prevelik, se začne vojna v telesu. Telo jemlje energijo imunskemu, prebavnemu in drugim sistemom. Toda kratkotrajni stres je lahko tudi koristen, vodi k napredku. Ravnotežje išče človek vse življenje. Kadar je Marjan v dobrem stanju, močno povezan z wi-fijem, se to prepoznava po količini povedanih vicev. Ko je pripovedoval o stresu, je vmes povedal črnogorski vic. »Stres je, ko mora Črnogorec v službo, in še večji, ko mora osem ur čakati, da gre lahko domov.« Smeh in odziv slušateljev ga napolni, in obratno, kadar ni pozornosti, ga to izprazni. Vendar jo zmore pridobiti v vsakem trenutku. Poti, kako se izogniti stresu, je več, je povedal, medtem ko je sproščeno, z bosimi nogami, sedel na katedru. »Včasih je treba izkusiti skrajnost, da veš, kako lepo ti je pravzaprav. Na primer povabiti v hišo še kozo in taščo (če si moški), in potem ko odstraniš taščo in kozo, vidiš, kako lepo je, ko ju ni.« Večkrat je omenil, da mu zaradi izkušenj vojaških let, ki jih je preživel na vojaški podmornici, in nekaterih hudih preizkušenj, ki so se zgodile tam, nič v življenju ni več težko. (Urjen za vojaka za specialne namene zdaj rešuje življenja.) Pot, da je, kjer je danes, in da se pri svojih 65 letih počuti bolje kot kadarkoli prej v življenju, ni bila lahka. Izkušnja življenja med sibirskimi šamani mu je pomagala rešiti travmo iz podmornice, ko se je boril za življenje v ozki cevi, potem ko se mu je pokvaril aparat za dihanje. (O izkušnji bivanja med sibirskimi šamani je napisal knjigo, njemu najljubšo. Predavanje o tem bo 14. oktobra ob 18. uri v Etnološkem muzeju v Ljubljani. V Brežicah bo 30. oktobra ob 18. uri v kinodvorani predvajan film Neskončni začetek, ki govori o njegovem delu.)

Hotel, kjer padejo vsi stereotipi.  Slovenci ljubijo Iž in moja izkušnja je, da imajo domačini radi Slovence. Prijeten občutek. Hotel Korinjak, ki je že več kot 20 let vegetarijanski hotel in je imel na začetku svoje poti oznako, da vanj hodijo malo prifliknjeni, je v vseh letih delovanja dokazal, da je še kako na pravi poti. Kader, ki skrbi za dobro počutje gostov, ostaja desetletja enak. Legendi ženskega spola sta vsaj dve. Milena Markovska, ženska, ki ljubi zvok gongov, certificirana holistična terapevtka z zvokom, ki svojo ljubezen do zdravljenja prenaša med ljudi, in Sonja Jakšić, jogistka z svojim studiem v Zadru, ki na otoku vodi jutranjo vadbo joge, meditacije in skrbi, da se gostje počutijo dobrodošli. Tedensko pa hotel gosti številne izkušene strokovnjake z različnih področij, ki pripomorejo k celostnemu zdravljenju in ozaveščanju hotelskih gostov. Priložnosti je veliko. Vseh ni mogoče izkusiti. Naj omenim ples petih ritmov, ki ga je tisti teden ob večerih vodila še ena akreditirana učiteljica, Zdenka Sajko. In ko je vzhajala polna luna, je bilo še posebej veličastno, prav tako popoldansko igranje na djembe na sosednjem otoku Rutnjak, ki sta ga vodila zakonca Maslov. Popoldne pa je bil čas za klinično somatiko, za telo tako blagodejno nežno vadbo, pod vodstvom Andreja Ogorevca. Priimek ni naključen.

Več v reviji Zarja/Jana št. 35, 27. 8. 2019.