Zgodbe

V njih vidim sebe

Katja Božič
27. 8. 2019, 01.01
Deli članek:

Dejan Sotirov in mavrični bojevniki

Andrej Križ
Dejan Sotirov, mavrični bojevnik

Ni naključje, da so si mavrični bojevniki (zavod, ki predvsem pomaga otrokom z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo) svoj poletni tabor postavili pri Lavričevi koči pod hribom Gradišče nad Šentvidom in Stično. »V stiškem samostanu je namreč mogoče najti zapise, da je tod potekala romarska pot za ozdravitev otrok, kapelica na vrhu hriba pa je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, zaščitniku otrok,« je razložil ustanovitelj zavoda Mavrični bojevniki in društva Eternia Dejan Sotirov, ko smo mavrične bojevnike obiskali na tretjem taboru letošnjega leta, kjer z aktivnostmi v naravi otroke spodbujajo k umiku od telefonov in računalnikov, ob katerih mladi danes preživijo preveč časa, in jim pomagajo odvečno energijo koristno preusmeriti v šolo za življenje.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Dobili smo se pri velikem šotoru nad Lavričevo kočo, v katerem je samevalo vsaj dva ducata praznih blazin. Tu in tam kakšna plišasta igračka za spanje, pisani nahrbtniki in knjigice so dali vedeti, da na njih spijo otroci, ki so se tisto dopoldne po romarski poti odpravili k Virskemu potoku, kjer se ponoči prikazujejo čisto prave človeške ribice, in si ogledali mini živalski vrt eksotičnih ptic in fazanov. Otroci so se odpravili s svojimi mentorji, medtem ko nas je Dejan odprtih rok in širokega nasmeha pričakal v taboru.

Od nekdaj drugačen. Najprej nam je razkazal, kaj vse nastaja v okolici, kjer bodo v kratkem odprli Center za otroke in družine in bodo v prihodnje seminarji, timbildingi, šole preživetja in druge dejavnosti. Izjemno energijo Gradišča je spoznal pred leti, ko je začel sodelovati v državnem prvenstvu v metanju Krpanove sekire. Dobro se je ujel z upraviteljem Lavričeve planinske koče Maksom Jerinom in skupaj so začeli razmišljati o odprtju centra. Kot priseljenec v občino Ivančna Gorica Dejan že od začetka opaža odprtost župana in občine do različnih tovrstnih projektov, namenjenih otrokom, družinam, tradiciji, kajti ta prostor ima bogato zgodovino. Ob kozarcu domačega grozdnega soka je začel razlagati, kako je do tabora sploh prišlo. Kot otrok je namreč tudi sam dobil diagnozo ADHD. »Od nekdaj sem se počutil drugačnega, narava pa je name zmeraj dobro vplivala.« Bil je tudi izredno senzibilen, kar prepoznava tudi pri otrocih, s katerimi dela. V otroštvu sta s sestro ostala sama z mamo, ta mu je bila v oporo in podporo. »Sprejemala me je in mi dajala ogromno ljubezni in potrditve, zame je bila sidro, ki me je držalo, da nisem odletel. Zato sem prepričan, da je podpora družine bistvena za otrokovo vedenje. Otroci z ADHD-jem potrebujejo veliko pozornosti in podpore, potem je več pozitivnega in manj negativnega vedenja.« Dejan je končal srednjo zdravstveno šolo in nato diplomiral na visoki zdravstveni šoli. Zaposlen je bil v novomeškem zdravstveno-vzgojnem centru, po šolah je predaval o zdravem načinu življenja (po programu Nacionalnega inštituta za zdravje), odraščanju, samopodobi, nasilju, spolni vzgoji, internetu in podobno. Z osebno izkušnjo je razširil obseg in vsebino predavanj ter se mladim približal drugače. Kako hitro zna splesti vez z otrokom, smo se prepričali, ko je vmes prišel – dan kasneje zaradi bolečine v ušesu – nov deček. »Sem slišal, da imava enako težavo,« je dejal zadržanemu dečku, ta pa je resno pokimal in dejal: »Ja, ADHD.« »Ne, počen bobnič,« se je nasmehnil Dejan. »Nedavno sem nekaj reševal pod vodo, pa sem potem prehitro izplaval in si poškodoval uho.« Deček se je hitro sprostil in mu zaupal, da si je tudi on poškodoval bobnič med potapljanjem. Led je bil prebit in deček se je brez težav vključil v skupino.

Tabori za otroke. »Pred leti sva se slučajno srečala z nekim mladeničem in se začela pogovarjati, da bi delala tabore za otroke, s katerimi se mnogi branijo delati, ker so lahko izredno naporni. Ker sem tudi sam hiperaktiven in v teh otrocih vidim sebe, mi je bila ideja zelo všeč. Takrat se je tudi pojavila legenda o mavričnih bojevnikih indijanskega plemena Cree, ki pravi, da bo zemlja nekoč zbolela, ljudje pa bomo izgubili socialno noto. Ko bomo spet vzpostavili stik med sabo, se bodo na vseh kontinentih začeli rojevati posebni otroci, ki bodo imeli v sebi mavrico čiste ljubezni, kar bo pripomoglo, da bo zemlja ponovno ozdravela. Ko sem to prebral, sem si rekel, takšni so tudi otroci z ADHD in avtisti. Tako je nastalo ime zavoda, ki deluje v okviru organizacije Eternia. Prvi tabor sva potem takrat, leta 2013, z mojo punco Ano organizirala v mesecu dni, vse se je poklopilo.«  

Na taboru otrok spoznava sebe. »Vsak otrok ima izjemne potenciale, mnogo jih zaradi različnih okoliščin ne more izraziti v pravi meri. Naša filozofija je, da pri otrocih z ADHD iščemo prednosti, ne slabosti. K njim pristopamo drugače, posvečamo jim veliko pozornosti, zato delamo majhne skupine. Hočem si vzeti čas za vsakega v skupini. Nekdo, ki je tih in asocialen, potrebuje veliko pozornosti. Kako bi prišel do njega, če bi imeli 150 otrok? Najprej smo jih sprejemali po 45, ampak je bilo izredno naporno, zato jih zdaj vzamemo samo 20. Pred kratkim mi je sedemnajstletnik rekel, da sem mu pred petimi leti, ko je prvič prišel v tabor, rešil življenje. To je tisto, zaradi česar je vredno delati, kar delam.« Dela z mentorji, ki so tudi sami dobili diagnozo ADHD in povsem razumejo otroke v taboru. »Na koncu smo vsi utrujeni, ampak izredno zadovoljni, saj dobimo marsikaj tudi za svojo dušo.« Čeprav prej prebere o težavah vsakega otroka, ki pride, pa pravi, da je najboljše, ko otroka spozna sam. »Otroka želim sam začutiti. Ti otroci so hipersenzitivni in nas dostikrat vprašajo, ali smo tudi mi, tako kot oni, človeka sposobni zelo hitro razumeti in ali imamo včasih vnaprej občutek, kaj se bo zgodilo. Imajo zelo močna čustva in jih lahko hitro kaj prizadene, imajo poseben odnos do živali in narave. Lumparije počnejo dostikrat samo zato, da pritegnejo pozornost, ker imajo občutek, da se z njimi ne ukvarjajo dovolj. Zelo veliko ljudi z ADHD-jem je lahko v življenju zelo uspešnih, če lahko izrazijo svoje kvalitete namesto deviantnega vedenja. Sam sem imel kar nekaj starejših mentorjev, ki so me sprejeli takšnega, kot sem, niso se toliko ozirali na moje slabosti, ampak so me spodbujali pri mojih kvalitetah. Ko sem jih sprejel, sem začel vse bolj verjeti vase in postajati to, kar sem danes. Ko človek išče informacijo ali je pripravljen na spremembe, ta pride. Dokaz prave poti so izjemni prostovoljci, ki delujejo v naši organizaciji, in seveda otroci.«

Več v reviji Zarja Jana, 27.8.2019