Zgodbe

Kopalke za prave ženske

Jelka Sežun
17. 6. 2019, 23.00
Deli članek:

Prva misel je dopust. Druga (morda je vmes še kakšen oooh!) je morje. In potem tretja seveda kopalke. Četrta pa kajpada, neizbežno, »sranje« ali kaj bolj temperamentnega. Ja, spet je tisti čas v letu, ko kupujemo kopalke. SranjesranjeSRANJE.

shutterstock
...

Ali imam probleme s postavo? Recimo takole, če bi bila manekenka, bi mi rekli »model z oblinami«. Ali morda »model za večje številke«. Ali v prevodu, sem nekako taka kot večina žensk – kakšen kilogram preveč ali pa kakšen centimeter višine premalo, kakor vzamete.

Kupovanje kopalk je bilo zame od nekdaj muka, le malo razstavljenih stvari mi je bilo všeč, pa še tiste na meni nikakor niso dajale vtisa, ki sem si ga bila zamislila. In potem je tu še letni čas, ko kopalke kupujemo in pomerjamo – že v trgovino prideš poten in lepljiv, in potem moraš v tesni, vroči kabini nase vleči kopalke, ki jih je pred tabo verjetno pomerilo že kar nekaj potnih in lepljivih žensk. In nato previdno poškiliš proti ogledalu …

Tudi iz sosednjih kabin prihajajo podobni kriki groze. Dobrodošle v klubu.

Tržna niša. In zato kopalke, kadar so stare zares, čisto zares že odslužile, kupujem na spletu ali po katalogih. Kupovanje na spletu je zares učinkovit trik, ki ga uporablja vse več žensk: naročiš, kar ti je všeč, doma v miru pomeriš in tisto, kar ti ne ustreza, pošlješ nazaj. Carsko. Zagotavljam vam, da prihrani veliko živcev in je tudi precej manj potno opravilo kot pomerjanje v trgovinah.

Letos pa, kaj vem, kateri vrag me je prijel, sem se odločila, da grem po trgovinah pogledat, ali so se že kaj bolj prilagodile dejanskim oblinam svojih strank. Tule je kratek povzetek: niso se. V trgovinah še vedno niso opazili, da večina žensk ni narejena ravno kot svinčnik, da imamo ene rit in boke, druge obilno oprsje, tretje pa oboje. In da bikiniji, ki so pretežno par trikotnikov in prgišče trakcev, niso najboljši način, da se vse to razkošje zajame v tkanino. Ponekod enodelnih kopalk sploh nimajo. Kar je povsem enako sporočilo, kot če bi ob razstavljene kopalke postavili napis: »Če imate konfekcijsko številko, višjo od 38, se obrnite na peti in odidite. Tu ni nič za vas.« In zakaj, mi lahko kdo pove, ZAKAJ se nikomur ne posveti, da je žensk z idealno postavo manj kot onih neidealnih, zakaj torej prodajajo kopalke predvsem za prve? Da ima veliko tistih, ki imajo nekaj kilogramov preveč, več let kot najstnice, a tudi bistveno več denarja? Da so, skratka, ženske z večjimi konfekcijskimi številkami veliko, donosno, pretežno še neizkoriščeno tržišče?

Ah, dajte jim čas, nekoč bodo že prišli do tega.

Ne, hvala. V eni trgovini so imeli razkošje bikinijev z živalskimi vzorci – tisti z leopardjim vzorcem v roza barvi me je strahovito impresioniral –, v drugi so stavili na kričeče neonske barve. Naj grem na plažo kot pobegel semafor? Za božjo voljo, ali res nimajo nič v barvi »ali lahko prosim povsem prezrete, da sem tukaj«, ali morda kaj v kroju »skušam se delati, da mi je tole prav«? Jim je pa treba priznati, da so ponekod končno začeli dvodelne kopalke prodajati ločeno po delih, da lahko torej kupiš modrček ene številke in hlačke druge, kot ti pač narekujeta lastna oprsje in ritka. Tako seveda plačate več, ampak sta vam vsaj oba dela prav …

V tretji prodajalni so imeli enodelne kopalke – pogojno bi jim lahko rekli enodelne, ker jih je na bokih držalo skupaj nekaj šivov, sicer pa so bile večinoma sestavljene iz negativnega prostora, iz globokega izreza na hrbtu, pa iz enega, tudi globokega, v neposredni bližini oprsja in potem še enega, okroglega, natanko tam, kjer bi moralo biti nekaj čvrstega, kar bi krotilo trebuh. Samo da tistega ni bilo tam. Iz same raziskovalne radovednosti sem jih snela z obešalnika in odkorakala v kabino.

S hrbtom proti ogledalu sem snela svoje potne cunje. V netipičnem naletu srečnega predvidevanja sem doma v torbo stlačila brisačo, hvala bogu. V katero od mnogih lukenj gredo noge? Navlekla sem nase tisti turkizni skupek lukenj in izrezov. Na eni strani je lezlo ven in na drugi ni hotelo noter. Preveč mene, premalo kopalk.

Nazadnje sem le zmagala v neenakem boju. Se počasi, počasi, obrnila proti ogledalu. Odprla eno oko. In še drugo. V rekordnem času vse izreze strgala s sebe. Prišla iz kabine zaripla in pobita. Ja, vse je še po starem.

Napaka je pravzaprav moja, ali kot je rekla neka prav tako rahlo nadstandardna ženska, ki si tudi težko najde kopalke, »ponotranjile smo prepričanje, da naše telo ni pravo za oblačila, namesto tega, da oblačila niso prava za naše telo«.

To oblačilo definitivno ni bilo pravo za moje telo. Ampak kje naj najdem kakšno, ki je?

Več v Zarji št. 25, 18.6.2019