Da je naš planet ogrožen, vemo že kar nekaj časa, in ne moremo reči, da nam je zanj vseeno. Nekaj se vendarle premika, ampak prepočasi. Kako smo se znašli na robu svetovne krize in ali je sploh še čas za ukrepanje? Bomo uspeli rešiti Zemljo, dom za sedem milijard in pol duš? Leto 2050 bo prelomno, saj bo hrano, vodo in fosilna goriva potrebovalo že deset milijard ljudi.
V dokumentarnem filmu Ogroženi planet, ki si ga boste lahko ogledali (priporočamo!) na drugem programu naše nacionalne televizije na dan izida naše revije, se vam bodo odkrili problemi z različnih koncev sveta. Zaradi globalizacije pa so to tudi naši problemi. Nobena država na svetu ne premore vsega, da bi bila samozadostna. Glede na to, kako nekateri grdo gledajo naše okoljevarstvenike in nevladnike, ki povzdigujejo glas za zaščito okolja – jih boste po videnem morda bolje razumeli? Zdrava, rodovitna zemlja, voda in čist zrak so zakladi, ki jih moramo ohraniti.
Prisilna sterilizacija. Sarah Harper, profesorica z Univerze Oxford, pravi, da se je vse spremenilo pred približno 200 leti, ko se je zaradi gospodarskega razvoja začela zmanjševati umrljivost, zlasti dojenčkov. Število prebivalstva na Zemlji se je dramatično povečalo. Hkrati pa smo postajali vedno bolj odvisni od fosilnih goriv – plina, nafte in premoga –, začela se je doba pretirane porabe in človek se je povzpel na neugledni prestol najbolj uničevalne vrste na planetu.
Čeprav je uvedba politike enega otroka na Kitajskem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa vse do leta 2015 grozljiva z etičnega stališča, je ta politika planetu »prihranila« 400 milijonov ljudi.
V Indiji so sredi sedemdesetih v okviru vladnega programa prisilno sterilizirali več kot osem milijonov moških in žensk. Ljudje so bili ogorčeni in kasneje je vlada padla tudi zaradi tega. Temu, da so bili Kitajci uspešnejši s svojo demografsko politiko, lahko deloma pripišemo, da so danes gospodarsko razvitejši od Indije.
V najrevnejšem delu Kenije večina žensk prvič zanosi že pri dvanajstih letih, do dvajsetega rodijo že približno šestkrat, kar ni nič neobičajnega za skupnost, kjer prakticirajo mnogoženstvo in otroci veljajo ne samo za bogastvo, temveč so tudi pomembna delovna sila in zagotovilo za preživetje. »Če bi bilo življenje dobro, bi imeli manj otrok – štiri ali celo samo dva,« pove eden starejših vaščanov.
Če ob tem zmajujete glavo, češ, s tako reprodukcijo ne bomo Zemljani nikamor prišli, ne vidite celotne slike. Okoljski vpliv podeželskega prebivalstva v Afriki je namreč skoraj zanemarljiv v primerjavi z okoljskim odtisom nas v razvitih državah! Deset ali dvajset ljudi v Evropi na okolje vpliva veliko bolj kot vsi prebivalci kenijske vasi.
V mestih smo ranljivejši. Velik svetovni problem je hitra in nenačrtovana urbanizacija, ki vodi v revščino in degradacijo okolja. To stoletje bo zaznamovalo še več selitev ljudi s podeželja v mesta in do konca stoletja bo v mestih živelo kar 90 odstotkov svetovnega prebivalstva. Ker veliko mest na tako množično priseljevanje ni bilo pripravljenih, živijo ljudje v katastrofalnih razmerah, razraščajo se revne četrti. V mestu so ljudje veliko ranljivejši kot na podeželju in spoprijemajo se z novimi oblikami revščine ter ovirami, s katerimi se ne znajo boriti.
Po drugi strani je bila urbanizacija na Kitajskem načrtovana in je zato gonilo gospodarskega napredka, kitajski srednji razred pa je najštevilnejši na svetu. »Rast srednjega sloja na Kitajskem vzpodbuja porabo hrane in blaga, kar vpliva na osnovne vire v svetu,« razlaga Harperjeva, ki jo zanima, kako dolgo se lahko takšna rast porabe nadaljuje.
Pametni telefoni so simbol naših najhujših ekscesov, njihova izdelava je izjemno draga za okolje, opozarja strokovnjakinja za etiko prebivalstva Karin Kuhleman. Vendar največji okoljski odtis nastaja pri pridelavi hrane. V povprečnem burgerju s sirom je 50 sestavin iz držav s skoraj vseh celin. Ljudje smo izgubili stik s pridelavo živil in mislimo, da ni nič hudega, če v naši državi ne pridelamo dovolj hrane, saj je vedno na voljo od nekod drugod.
Tekoče zlato. Kalifornija je največja svetovna izvoznica pridelkov, za katere se porabi ogromno vode. Takšna rastlina je tudi lucerna, krmilo za živali. Iz Kalifornije jo izvažajo na Bližnji vzhod, v Kitajsko, Korejo, na Tajvan, od nje so odvisne krave v Savdski Arabiji. Skupaj s pridelkom iz ZDA izgine tudi voda – in Združene države so največja izvoznica navidezne vode na svetu. »Dobro petino vode porabimo za pridelavo živil za izvoz, in ko vodo enkrat izvozimo, izgine za vedno,« opozarja vodna aktivistka Maude Barlow. Zaradi intenzivnega namakanja 24 ur na dan je zaloga podtalnice v Kaliforniji na kritični ravni. Ker je pred sto oziroma stopetdesetimi leti Kalifornija hotela privabiti naseljence, kmete in podjetja, so jim podelili stalno pravico do vode. Ta se prenaša iz roda v rod – na otroke, vnuke, pravnuke, in s širjenjem kmetijstva je bilo vse več imetnikov te pravice. Zdaj pa marsikdo, ki jo potrebuje za golo preživetje, nima dostopa do nje!
Pomanjkanje vode pa je spodbudilo razcvet nove industrije – vrtanje za novimi vodnjaki vedno globlje. Medtem ko so prej vodo našli na 60 metrih, zdaj vrtajo v globino do 150 metrov in več – ter črpajo zaloge vode, ki so na Zemljo padle pred poledenitvijo, pred 10.000 leti! To je jasen znak, da Kalifornija porablja mnogo več vode, kot bi smela. Najbolj trpijo majhni kmetje, ki si dragih vrtalnih ur ne morejo privoščiti (500 dolarjev na meter, kar za posamezno vrtino znese 175.000 dolarjev!), zato neobdelano zemljo prodajo večjim kmetom, ki se tako še širijo.
Začarani krog. V Kaliforniji se obnašajo, kot da jutri ne bo nikoli prišel, nihče ne razmišlja o opustitvi namakanja, vodonosniki pa se bodo izčrpali. Decembra 2017 se je povečalo število gozdnih požarov, strupen pepel je spremenil kemično sestavo tal, ta so postala propustnejša in slabše zadržujejo vodo. Ob deževju se je tako začelo izpodjedanje pokrajine, kar je povzročilo pogubne blatne plazove, kakršnih v Kaliforniji ne pomnijo. Strašljiv začaran krog!
Kje je upanje? V izobraženih mladih, pravi borka za vodo. In v izobraženih ženskah, ki so nujne za boj proti revščini in za skrb našega planeta.
Objavljeno v reviji Zarja št. 12, 19. 3. 2019.
