Zgodbe

Zaradi njih se leti daleč in varno

Simona Furlan
20. 3. 2019, 07.10
Deli članek:

V Planici na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih, potekal bo od srede, 21., do nedelje, 24. marca, si organizatorji obetajo okrog 60 tisoč obiskovalcev. Vreme bo lepo, pravijo vremenoslovci, prometne poti po dolini pod Poncami urejene, naši skakalci na zadnjih tekmah, tudi Peter Prevc, kažejo, da niso pozabili leteti …

Jaka Koren
Planica

Vse to obeta lep športni dogodek, že večkrat potrjeno zares največji slovenski športni praznik. Ki pa ga ne bi bilo, vsekakor ne tako veličastnega, brez izjemnega truda in predanosti ljudi v ozadju. Nekaj sto jih je skupno vpetih v organizacijo planiškega dogajanja, od tega nekaj manj kot 150-članski »vojski« poveljuje vodja priprave skakalnice Janez Pergarec – Ič.

Kralj planiške snežene kraljice. S to planiško legendo, lahko rečemo kar kraljem planiške snežene kraljice, kot jo opevajo Avseniki, in nekaj njegovimi sodelavci smo tako slab teden pred začetkom dogajanja stali na mizi Bloudkove velikanke in zrli proti dnu skakalnice, na kateri jih je v prihodnjih dnevih čakalo še veliko dela. »Ah, nič drugače ni kot druga leta,« se je smejal Ič, vzdevek se ga drži še iz mladosti, ko smo ga vprašali, kako kaže letos. No, seveda je vsako leto kaj drugače, letos, na primer, so vremenske razmere takšne, da so imeli kupe snega v dnu doskočišča in ga je bilo treba zvoziti in razporediti po »puklu«. Vsako leto je s pridobivanjem snega, ki ga je enkrat več, drugič manj, nekoliko drugače, včasih se več dela ponoči kot podnevi, odvisno od temperatur, včasih si laže pomagajo z ratraki, letos se je več delalo »na noge« ...

No, vsekakor pa je vsako leto enako, kar se prizadevnosti in srčnosti »planičarjev« tiče. »V soboto ob štirih zjutraj bodo tukaj vsi stali v vrsti, ne da bi jih bilo treba sploh poklicati,« je bil ponosen Ič na svoje teptače in druge sodelavce. V Planici se v primerjavi z drugimi skakalnicami po svetu veliko več stvari naredi ročno in ne s stroji. Gre za občutek, finese …, predvsem pa za srce.

Čast in slava planiških teptalcev. Iztok je s Planico povezan že 50 let, od leta 1969, ko je kot desetletni mulc nosil sendviče teptačem. Biti teptač v Planici je bila in je prav posebna čast. Delo je naporno, seveda, prav nič dobro plačano, ampak nadvse častno. Biti moraš telesno močan in spreten na smučeh, kajti strmina doskočišča je zares precej strašljiva in hitro gre lahko kaj narobe. Ič je tako od prinašalca sendvičev čez nekaj let napredoval med teptače, zares srečen pa je bil, ko je postal tudi eden od zastavonoš. Posebej spretni in zaslužni teptači se namreč ob začetku prireditve ob fanfarah z zastavami držav udeleženk spustijo po doskočišču skakalnice. Smučarji vedo, da je to smučanje naravnost po strmini, s hitrostjo od 120 do 125 kilometrov na uro, vse prej kot preprosta naloga. Ampak adrenalin in sreča, ki ju ob tem občutiš, sta neprecenljiva in tisti, ki si končno pribori to čast, se ji le stežka odreče. Včasih se kdo polomi, zaradi padca predhodnika je na primer do svojega planiškega spusta z zastavo pred 40 leti prišel tudi Iztok Pergarec. Sprva sicer še ne, potem pa so mu zaupali slovensko, in s to se je pred občinstvom in kamerami po planiškem puklu spuščal več kot trideset let. Tudi ko je bil že vodja priprave skakalnice, a je to zaradi drugih obveznosti sčasoma postalo preveč stresno in je zastavo predal nasledniku.  

Ko se od ponosa naježi koža. Priprava skakalnice pa je še vedno čvrsto v njegovih rokah. Ljudje, oni po hierarhiji nad njim in tudi tisti pod, mu zaupajo. Zabaven možakar je, verjemite, tudi za hece, a nikakor takrat, ko se dela. Takrat pri Iču ni popuščanja ali bližnjic. Red mora biti, pa spoštovanje in seveda prav posebna ljubezen do Planice. V njegovi ekipi so lahko le tisti, ki se jim ob zvokih planiških fanfar naježi koža, ki občutijo ponos, da so del te že več desetletij trajajoče zgodbe. Najstarejši med njimi, Franc Koblar, jih bo letos napolnil 84. Še vedno je zraven, sicer ne več na smučeh na strmini doskočišča, a še vedno se najde prostor zanj. »Za spoštovanje gre,« je povedal Ič, »tako kot bomo mi delali s starimi, tako bodo mladi z nami.« V ekipi ima tudi pet deklet, da ne boste mislili, da gre za kak ekskluzivni moški klub, tri od njih so tudi med nosilci zastav. Ponosni so na svoje punce, pazijo nanje, ampak pri delu in obveznostih zanje ni popuščanja.

Pergarčeva sicer uigrana in izkušena ekipa, en del je, na primer, skrbel tudi za olimpijske skakalnice v Sočiju, pa bo v prihodnjih letih nujno potrebovala okrepitve, saj bo Planica prihodnje leto gostila svetovno prvenstvo v poletih, tri leta pozneje pa še nordijsko SP. Ič zato prijazno vabi, da ga poiščejo vsi tisti fantje in dekleta, ki jim ob planiškem dogajanju zaigra srce in občutijo ponos. Če znajo smučati, so za povrh spretni z lopato, krampom, kladivom …, so vedrega značaja, jim ni škoda dopusta in ne mislijo na zaslužek, so gotovo pravi.  

Več v reviji Zarja št. 12, 19. 3. 2019.