Zgodbe

Ljubim isti spol, pa kaj?!

Sonja Grizila
7. 12. 2015, 23.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Dovolj jim je skrivaštva ...

Imate radi glasbo? Ste morda navdušeni za balet? Potem nedvomno poznate uverturo v Labodje jezero. Vas pri poslušanju morda spreleti, da je to čudovito muziko napisal – homoseksualec? In da bi bila uvertura nedvomno še veliko lepša, če bi jo napisal hetero? Bedasto vprašanje, seveda. Kaj pa ima spolna usmerjenost opraviti z umetnostjo? In kakšnih zapovedi se morajo držati čustva, da jih priznamo za ljubezen? Svet je bil in je poln ljudi, ki v spolnih nagnjenih niso kot ključ in ključavnica, le da so v preteklosti svoje intimne skrivnosti skrbno zaklenili, zdaj pa jih mnogi povedo na glas. Je Čajkovski res moral narediti samomor, da je zaščitil svojo glasbo?

Pri znanih in manj znanih ljudeh, ki pa so toliko zanimivi, da jih kdaj omenimo, nikoli ne rečemo – ah,  ta je pa heteroseksualen. Rečemo pa, da je on ženskar in ona lajdra, če že res ne gre drugače. Zato pa zadnje čase z nekakšnim zadovoljstvom pripomnimo, da je on gej in ona lezbijka, kot da bomo s tem osvetlili vse nenavadne okoliščine ljudi, ki jih imamo v mislih. Za kakšnega vraga je pomembna pripomba, da je zaslužni profesor strojništva homoseksualec? Ima to morda kakšen vpliv na stroje ali pa imajo morda stroji vpliv na hormone in čustva? Oprostite, ampak ob prihajajočem referendumu se včasih odvijajo tako abotne debate, da bi človek kar podivjal. Slogan »saj nimamo nič proti njim, homoseksualcem, ampak za otroke gre« si že sam po sebi zasluži … Ah, ne bom se jezila, le sram me je, da živim v tako butasti državi, ki dopušča referendum o človekovih pravicah. Za tiste tri milijone in še nekaj stotakov, kolikor bodo porabili za referendum, bi lahko stavkajočim policistom lepo obnovili vozni park.

Bili so in bodo. Homoseksualnost je znana od takrat, ko je človek znal s pisanjem in risanjem pustiti za seboj sledi, v različnih obdobjih pa je bila tudi različno sprejeta. Iz antike si jo lahko ogledamo na številnih slikarijah in kipih, nič neobičajnega in obsojanja vrednega ni bila, za večino je pač bila nekakšen trening za kasnejše hetero donose. Za ene pač ne. Aleksander Veliki je na pohodih delil nežnosti mladim vojakom; najbrž je bilo manj nevarno kot pa vlačiti s seboj cel harem. Zadeve so se začele zapletati, ko se je začelo v spolnost vmešavati krščanstvo in skoraj vse, kar je odstopalo od strogih moralnih norm, razglasilo za greh, država pa je grehe sankcionirala. Če je seveda zanje izvedela.

 
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 25, 8.12.2015