Zgodbe

Nekdanji brezdomci so dobili dom!

MARIJA ŠELEK
14. 6. 2009, 11.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Zdaj se končno ne sprašujem več, kaj bo jutri. Streho imam, vrata lahko zaklenem, mirno zaspim,« je povedal nekdanji brezdomec Tone, ki je v sredini aprila s tremi sostanovalci dočakal vselitev v eno izmed stanovanj v ljubljanski soseski Fužine. V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice so namreč lani začeli po zgledu Norveške izvajati projekt nastanitvene podpore brezdomnim ljudem v Sloveniji Najprej stanovanje!

»Zdaj se končno ne sprašujem več, kaj bo jutri. Streho imam, vrata lahko zaklenem, mirno zaspim,« je povedal nekdanji brezdomec Tone, ki je v sredini aprila s tremi sostanovalci dočakal vselitev v eno izmed stanovanj v ljubljanski soseski Fužine. V Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice so namreč lani začeli po zgledu Norveške izvajati projekt nastanitvene podpore brezdomnim ljudem v Sloveniji Najprej stanovanje! Doslej so v pet stanovanj vselili 15 ljudi, ki jim za najemnino ni treba skrbeti, prispevajo pa za tekoče stroške.


Štiri nekdanje brezdomce smo obiskali v prvih tednih  njihovega bivanja v štirisobnem stanovanju, ki bo vsaj eno leto njihov dom. V njem ne piha, ni vlage in plesni, ki bi jim poslabšali že tako načeto zdravje; v letih neurejenih bivalnih razmer si večina nakoplje težave z dihali. Pravzaprav čez noč se jim je vse spremenilo in dobili so, so rekli, priložnost za človeka vredno življenje. Zdaj se veselijo tople vode, normalne postelje in mirnega spanca. »Prve dni me je bolel vrat, saj nisem bil vajen tako mehkega ležišča,« je v smehu potožil Tone – naš stari znanec, katerega zgodbo smo predstavili v eni izmed lanskih številk. Tisti, ki mu je Anika Horvat omogočila povrnitev vida in tega nikoli ne pozabi omeniti. Seveda smo ga v fotografski objektiv želeli ujeti skupaj s sostanovalci, vendar preostali svojih obrazov niso želeli razkriti javnosti. Razumemo. Ni lahko povedati, da si bil dober kos življenja na cesti. Tonetu se je kaj hitro pridružila Hana, šele čez dobro uro se je ojunačil še Jože. Najmlajšega člana stanovanjske skupnosti ni bilo doma.
Stanovanje je bogastvo. Vsak nosi s seboj svojo zgodbo. Tone je prebival pod mostom in se nazadnje znašel v stari prikolici, Jože je po 28 letih dela v gradbeništvu v eni izmed nekdanjih jugoslovanskih republik in tako imenovanega »normalnega« življenja pristal v Sloveniji dobesedno brez vsega. Ker ni želel prevzeti državljanstva republike, v kateri je delal. Zato ima zdaj tudi težave s pridobivanjem dokumentacije za pokojnino. Saj je poskušal dobiti službo, ampak moraš imeti res srečo, da se ti to posreči pri skoraj 70 letih. Eno leto je bival v kontejnerju, kjer se je gnetlo šest ljudi na 12 kvadratnih metrih. Lani je od tam pobegnil, se znašel v sobici za 100 evrov – brez gretja in s plesnijo – ter nazadnje pristal v neki (sicer suhi) garaži. Hana, ki je v življenju opravljala že najmanj 13 različnih del – od stenografke, telefonistke, sobarice, negovalke, čistilke, tajnice do turistične delavke –, se nima za brezdomko. Nazadnje je živela v nekem zasilnem bivališču, njena kalvarija pa se je začela z ločitvijo in dokončno z najemom posojila za hčerkino stanovanje. Bila je prepričana, da bo s 35 leti delovne dobe njena pokojnina višja, a se je uštela. Če bi si najela garsonjero, bi ji po poplačilu kredita za preživetje ostalo komaj 5 evrov. Ampak za svoj položaj ne krivi nikogar. Z vselitvijo v stanovanje so se ji izpolnile sanje po topli vodi, ki jo je kar nekaj časa močno pogrešala. »Stanovanje se nam zdi pravo bogastvo! Ne sprašujemo se več, kaj bo jutri, in smo glede bivanja prvič zares mirni.« Ključna delavka in njihova mentorica iz društva Kralji ulice Tanja Vuzem, s katero se srečujejo vsaj enkrat na teden, je povedala: »Nekdo mi je dejal, da se je šele po polletnem bivanju v stanovanju končno le spočil. Znebil se je neprestanega zbujanja sredi noči in preverjanja, kje je. Zdaj je končno pripravljen iskati delo, saj bo lahko tudi na vprašanje delodajalca o kraju bivališča odgovoril z dvignjeno glavo.«
Norveška strategija nastanitvene podpore za brezdomce temelji na dejstvu, da imajo vsi pravico do varnega in kakovostnega stanovanja. Pri nas so projekt finančno podprli Norveški finančni mehanizem, Mestna občina Ljubljana in z letošnjim letom tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS.
Primarna varnost. Že pred selitvijo so se na pripravljalnih skupinah bodoči sostanovalci pogovarjali tudi o takšnih navideznih malenkostih, kot so: kdo bo čistil, ali bodo imeli skupna čistila, kako bo z obiskovalci – vse to so zapisali in dogovore potrdili s podpisom. »Mislim, da težav ne bo, saj smo že skoraj vsi veliki modreci, ki nas je življenje dovolj preskušalo,« je odgovorila na naše pomisleke o skupnosti Hana. In res, na mizi so bili čist prt in štirje pogrinjki, po tleh se niso valjali kosmi prahu, posoda je bila čista, zložena na kup, vladal je red.
Za večino sta soba in postelja samoumevna dobrina in nanju ne gledamo kot na pomemben dejavnik ohranitve človekovega dostojanstva. Ponavadi brezdomcem vsi očitajo le to, da brez dela posedajo na ulici, nihče pa ne pomisli, da nekdo, ki »spi« na asfaltu, ne more biti spočit in pripravljen na delovni tempo. Ne zmore ga. Če ima zagotovljeno spanje na toplem, so takšne stvari veliko bolj uresničljive. Ti ljudje se umirijo. Zato je stanovanje tako pomembno. To je primarna varnost.