Zgodbe

Kamni gor, kamni dol

SONJA GRIZILA
15. 6. 2009, 17.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Še pomnite, tovariši? Njega dni so se v dnevih tja do 25. maja vrstile prireditve in praznovale mladost, pokrovitelj je bil Tito. Ob množični telovadbi na beograjskem stadionu je sprejel štafeto iz rok najboljšega mladinca ali mladinke v Jugoslaviji.

Še pomnite, tovariši? Njega dni so se v dnevih tja do 25. maja vrstile prireditve in praznovale mladost, pokrovitelj je bil Tito. Ob množični telovadbi na beograjskem stadionu je sprejel štafeto iz rok najboljšega mladinca ali mladinke v Jugoslaviji.  Po osamosvojitvi je za dolga leta vse potihnilo, a ko se danes pelješ po Vipavski dolini, se nad Branikom, nad Renčami in nad Solkanom  sredi gozda na vzpetinah svetijo kamniti napisi Tito; tisti na Sabotinu vzbuja največ pozornosti, čeprav je najslabše viden. Zadnje čase je doživel več sprememb (nekaj časa je bil celo NAŠ FIDO), zdaj pa že pet let  zapored zasije v soju bakel  na predvečer 9. maja, ko se je uradno končala druga svetovna vojna. Samo nostalgija ali tudi kaj drugega?

Sklep se običajno napiše na koncu, a naj bo to pot na začetku: kot na dlani je, da Tita oživljajo predvsem tisti, ki bi ga radi prikazali kot krvoloka, vojnega zločinca,  diktatorja in razvratneža, ki ni imel nikakršnih pozitivnih lastnosti ter zaslug. Pričakovati bi bilo, da bodo skoraj trideset let po njegovi smrti glave dovolj hladne, da bomo znali z upoštevanjem arhivov in resnih zgodovinskih raziskav sestaviti kolikor toliko stvarno sliko vojskovodje in državnika z vsemi plusi in minusi,  toda dogaja se prav nasprotno. Demonizacija maršala in partizanskega gibanja nasploh (pa tudi povojnega »totalitarizma«) je povzročila, da so nekateri zgodovinarji, ki so prej o Josipu Brozu pisali kritično, začeli Tita in njegovo politiko braniti, pa tudi ljudstvo je povedalo svoje. Tako bo Ljubljana najbrž dobila Titovo cesto ali avenijo, po nekaterih slovenskih mestih se še bolj oklepajo trgov z njegovim imenom kot doslej, v Vipavski dolini pa se na treh hribih blešči napis Tito. Pa si oglejmo enega.

Naš Tito. Napis na Sabotinu ima dolgo zgodovino, začela se je takoj po vojni, ko je bil hrib, po katerem teče meja z Italijo, pod angleško upravo. Kamniti Tito je bil nameščen nad italijansko karavlo, pod njo pa  je bil veliko skromnejši   napis Viva LItalia, skratka dražili smo eni druge. Potem je bil napis podaljšan v Naš Tito in se nekaj časa bleščal kot Vaš Tito, ker je del črke N preraslo grmovje. Oziroma so ga po nekaterih domnevah šaljivci odkrhnili, ker je ljudstvo v Gorici nergalo, da napis nikakor ne združuje obeh narodov. Italijanska zastava pod karavlo, ki so jo sestavili iz luči in je utripala cele noči, pa tudi ne. 
    No, potem je napis izgubil jasnost, mladina in vojaki so ga obnovili pred mladinskim kongresom leta 1987, ko je Naš Tito znova zasijal v dolžini 100  in višini 25 metrov. Po osamosvojitvi je kamne preraslo grmičevje in tako bi najbrž napis popolnoma izginil, ko se ne bi začelo razvrednotenje partizanskega gibanja, katerega simbol je seveda tudi Tito. Brez upora okupatorja in Titove vojske, ki je bila mogočna tudi po vojni, Primorska ne bi bila priključena Sloveniji, pravijo Primorci. Seveda so tudi takšni, ki trdijo drugače, a jih je zelo malo, kar se kaže tudi pri napisu na Sabotinu. 
Skratka, Solkanci in Novogoričani so napis znova obnovili pred tistim prvim majem, ko je Slovenija svečano vstopila v EU. Sporočilo je bilo jasno: naj se ve, kdo je najzaslužnejši, da imamo svojo državo. Sodu je izbila dno proslava 60. obletnice prve slovenske vlade, ki se je vlada takratnega premierja Janše ni hotela udeležiti, češ da »sploh ni bila prva.« Po tistem je napis Naš Tito zares zasijal, prav tako pa borbenost Primorcev »z belimi koreninami«, kot jim pravijo: lezli so po strmi poti na Sabotin kvarit napis. Poleg že omenjenega fida so se pojavljali napisi slo, mir in tudi čisto neprepoznavna  imena, seveda pa so imeli desničarji (recimo jim tako pogojno) precej lažje delo od zavednih Primorcev: prvi so namreč kotalili velike kamne po hribu navzdol, drugi pa so jih morali nositi nazaj gor, da so lahko napis popravili.


Zdaj gorijo bakle. Zadnjih pet let gorijo na Sabotinu 8. maja zvečer bakle, ki so najprej oblikovale napis Naš Tito, zadnja tri leta pa Tito. Ne zato, ker bi Sekcija maj 45, ki skrbi za napis, opešala, ampak zato, ker so nasprotniki sabotinskega Tita najeli parcele, na katerih je njegovo ime. Prav vsaka črka je namreč na zemljišču drugega lastnika in razmerje moči je takšno: naš je na ozemlju levih, Tito pa na parcelah desnih. Ena je ograjena s trakovi, češ da ima najemnik tam prostor za piknike in oddih. Se pravi, da se je morala baklada preseliti in je zdaj komaj dovolj prostora za napis Tito. Vsako leto je poleg gasilcev na gori nekaj policistov, saj skušajo nasprotniki ovirati goreči napis, a jim ne uspeva. Po mnenju letošnjih očividcev je bilo razmerje več kot  300 : 9 v korist zagovornikov Tita, kar pomeni, da se je nasprotna stran dokaj hitro odstranila, nekaj odpadnikov pa je celo ostalo na pasulju.
Dediči. Kdo je prevzel dediščino sabotinskega napisa? Zanj skrbi Sekcija maj 45, katere predsednik je  Darko Žnidarčič, letnik 1953, otrok iz partizanske družine, ki je imel tako kot mnogi drugi Primorci neprijeten občutek, da jim hoče manjšina vsiliti laž o tem, kdo je bil kdo na Primorskem. Sekcija se je pridružila območni zvezi borcev in zdaj skupaj organizirata proslavo na Sabotinu. Tako se lahko desni pohvalijo, da skrbijo za borčevski podmladek. 
Pljuvanje po partizanstvu pa je naselilo Tita še na dva druga hriba – nad Branikom in nad Renčami. Manjša sta od sabotinskega, zato pa vidnejša. Tudi tam so nasprotniki s kladivi in macolami poškodovali Tita, a so odnehali, še posebej ker so avtorji enega od napisov zabetonirali. Med skrunilci so zasačili tudi domačega župnika in ta je  po tem, tako vsaj pravijo v dolini, opazil precej manj obiska pri nedeljskih mašah.