Razmere na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor so očitno enake ali še hujše, kot so bile dolgo na ljubljanski Pediatrični kliniki, o čemer se je v medijih veliko govorilo. Nad njimi se pritožujejo tako starši kot zaposleni. Mariborski Klinični center sicer posluje z dobičkom, mesto Maribor načrtuje univerzijado in gradi številne objekte za prestolnico kulture, kar je dobro in prav, za otroke ter mame pa očitno ni denarja.
Po zakonu so lahko starši ob svojem bolnem otroku, a kaj ko je to na mariborski pediatriji včasih skoraj nemogoče. Zdravnikov in sester je premalo, prostori so premajhni, mame včasih spijo na tleh, bolni otroci so v obdobju najštevilnejših okužb dobesedno nagneteni drug ob drugem, zdravnik nima ponoči med telesi kam stopiti. Število postelj se je v desetletju zmanjšalo za polovico, bolnih otrok je na leto še vedno enako, ambulantno dejavnost pa so skoraj potrojili!  Kam bi dali otroke, če bi izbruhnila epidemija? O vsem tem smo zaslišali v. d. predstojnika dr. Jerneja Dolinška.

- Vršilec dolžnosti ste od decembra – zakaj, kaj se je zgodilo?
Decembra je dotedanji predstojnik prof. dr. Alojz Gregorič odstopil, najverjetneje zaradi znane zadeve Nekrep. Odstop je ponudil zaradi objektivne odgovornosti kot predstojnik, vsekakor pa ne kot zdravnik, ki bi bil kadarkoli udeležen pri zdravljenju tega otroka. No, predstojniku naj bi potekel mandat letos poleti, jaz pa sem postal v. d.
- V bolnišnici ste prevzeli dokaj kaotično stanje, ki vlada pri vas od septembra – tako pravijo starši!
Imamo velik priliv bolnikov iz drugih regij – delamo pa še vedno z enakim številom zdravnikov, z mnogo manj medicinskimi sestrami in s samo šestdesetimi posteljami – bilo jih je sto dvajset! Potrebe pa naraščajo.
- Zakaj, zaradi padanja rodnosti?
Morda tudi, toda ta tendenca se ni pomembneje poznala pri številu pacientov, ki jih obravnavamo pri nas: pred dvajsetimi leti je novorojenec s šeststo grami po pravilu umrl, danes pa z našo pomočjo pogosto preživi – žal neredko kot kronični bolnik. Takšnih bolnikov je vedno več, ker so možnosti za preživetje vedno večje in možnosti za naše ukrepe tudi. Prav zdaj skrbimo za dva novorojenčka s težo malenkost nad štiristo grami in oba se hrabro borita, kar je skoraj neverjetno – a bojimo se številnih mogočih zapletov in lahko da bosta naša bolnika še dolgo. Takšni otroci zahtevajo stalno prisotnost vrhunskega tima, skrben  nadzor in stalno prisotnost staršev – tega pred dvajsetimi leti ni bilo, bili so le obiski enkrat na teden.
- Se je število postelj tako drastično zmanjšalo tudi zato, ker zgornje nadstropje zaseda kirurgija?
Morda tudi zato, a tega jaz ne vem. Zmanjšalo se je tudi zaradi krajšanja ležalnih dob – toda podrobnega izračuna potreb po posteljah nisem videl. Mislim, da  je bila to prenagljena odločitev: odkar imamo manj postelj, se pogosto dogaja, da je v tretjem nadstropju več kot stoodstotna zasedenost, v preostalih pa več kot devetdesetodstotna.
- Toda priporočila so, da naj bi bila zasedenost na pediatriji sedemdesetodstotna, ker je »zlata rezerva« nujna zaradi epidemij.
Ne vem, zakaj kalkulacija, ki sili v pretirano prenatrpanost. Ne vem, zakaj je bila sprejeta takšna odločitev, ko pa se ve, kakšne so zahteve in potrebe moderne pediatrije: jutri lahko pride pandemija prašičje gripe, pojutrišnjem epidemija rotavirusne driske v nekem vrtcu in nekaj dni kasneje meningokokna epidemija – pa bog ne daj, da se to zgodi, toda v pediatriji se marsičesa ne da načrtovati. V takem primeru bi seveda hudo bolne otroke sprejeli in ustrezno zdravili, primorani pa bi bili zavrniti manj nujne paciente – in kaj hitro bi lahko prišlo do kaotične situacije in velikega nezadovoljstva med starši zavrnjenih bolnikov.
- V otroških sobah je izredno malo prostora tako za otroke kot za mame, ki v resnici nimajo kje ležati, kadar pomagajo svojim bolnim otrokom, sestre že celo težko dajejo zdravila …
Nihče nas ni pripravil na sobivanje staršev, ki je čisto človeška, od začetka letošnjega leta pa tudi z zakonom predpisana pravica, a se trudimo. Toda zakonodajalec nam mora omogočiti tudi prostorsko realizacijo sobivanja otrok in staršev. Polovica otrok je pri nas mlajša od pet let in prav vsi imajo pravico do sobivanja – a kako naj to narediš v prostorih, ki so bili že prej stoodstotno zasedeni?
- Slišala sem o zamisli, da naj bi se otroška kirurgija premaknila v kirurško stolpnico, kjer so tudi kirurgi, ki zdravijo otroke, ali pa bi sezidali mansardo in sprostili prostorsko stisko.
To bi bilo idealno. Seveda so tudi na kirurgiji bolni otroci in kirurgi zelo pozorno skrbijo zanje ter jih tudi redno obiskujejo, toda verjetno bi bilo optimalno, da bi bili ti kirurški pacienti bližje svojim lečečim zdravnikom. Tako je nekoč že bilo in je teklo dobro. Dograditev mansarde, ki je nekoč že bila načrtovana, pa bi nam omogočila tudi bistveno boljše pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo – smo pač univerzitetni center.
- No, glavna sestra je pokazala bodočo previjalnico, ki bo nekoč nastala v ženskem stranišču, nimate prostora za doječe matere, garderob zanje …
Vse je res in soba za previjanje je obljubljena – upam, da bo v kratkem času. A potrebovali bi jo v vsakem nadstropju od štirih, pa tudi mirne kotičke za dojenje. Dojiti na hodniku pred ambulanto ni ugodno.
- Saj nimajo kje sedeti! Ob množici ambulant je na ozkem hodniku morda trideset stolov, prostor je natrpan še z omarami s kartotekami in v kritičnih mesecih je na hodnikih tudi sto ljudi hkrati!
Res je naporno, napeto, včasih bolj podobno avtobusni postaji kot kliniki. Manjka tudi igralnica za otroke, v kateri bi lažje in mirnejši počakali na ambulantni pregled.
- Za mame je sicer dovolj ležalnikov, torej ni več treba prinesti s seboj napihljivih blazin – a jih zaradi majhnih sob ni kam dati. Komentar?
Res je, predvsem v drugi etaži, v enoti za dojenčke je tako: če so v sobi trije otroci, vanjo ne moremo dati treh ležalnikov: takrat mame včasih spijo tudi na stolih. Res, to ni sobivanje, je pa edina možna rešitev. Mi nismo tu za to, da bi ocenjevali, katera mama sme biti pri otroku in katera ne – a se običajno uspemo dogovoriti, ker mame potrpijo!
- A zakaj bi morala potrpeti, če ji je sobivanje zakonsko omogočeno?
To je edina prava pravica, a morda ni bila dobro premišljena.
- Razvpita enota za intenzivno terapijo: videla sem novorojenčke, pa otroke, ki potrebujejo stalni nadzor, manjkajo vsaj štirje zdravniki in štiri medicinske sestre in tudi pomembne aparature.
V tej regiji je to edina takšna enota in priliv najhuje bolnih otrok je vse večji: zaradi tega se občasno dogaja, da nam primanjkuje respiratorjev – kar ni prav, takšne enote morajo vedno imeti rezervo! Ko se po naključju zgodi katastrofa, ki je nihče ne pričakuje in si je ne želi, je prepozno! Bolje je, da stojijo aparature neuporabljene deset let, kot pa da bi zaradi njihovega pomanjkanja umrl en otrok! A aparature niso vse, manjkajo ljudje, na enoti za intenzivno terapijo trenutno zaradi bolniške in porodniške odsotnosti delajo samo trije zdravniki. Na pediatriji bi nas moralo biti enkrat več!
- Vsi se še spomnimo žalostne zgodbe Bora Nekrepa, ki se je začela prav na tem oddelku. Bi bilo napak, ki jih seveda delamo vsi ljudje, manj, če bi bilo zdravnikov več, če bi bili bolj spočiti?
Naša klinika je verjetno res postala razvpita, vendar ne morem reči, ali bi bilo mogoče rešiti to razvpito zgodbo drugače. Ker pa ste me vprašali o spočitosti:  vsak utrujen zdravnik je nevaren zdravnik! In če vemo, da sta nevarna tudi utrujen pilot in stevardesa, bi morala podobna pravila, kot veljajo za njiju, veljati tudi v medicini. Utrujen človek je bolj zmotljiv, napaka se zgodi bistveno hitreje. Zato si želimo več kadra, manj obremenjenega, manj prenapetega!
- Zakaj kot predstojnik ne naredite nič v smislu, da bi zaposlili več zdravnikov ter pridobili prepotreben prostor za normalno delo in bivanje?
Trudim se, vsi na pediatriji se trudimo prikazati, da pri nas nujno potrebujemo pomoč: več kadra in prostore. Uprava in kadrovska služba sta z našimi težavami seznanjeni. Skušamo najti rešitev, a zdi se mi, da traja nekoliko predolgo, kajti problemi so zdaj in škoda bi bilo za našo pediatrijo, če bi se zgodila še ena tragična zadeva, ki se lahko zgodi kjerkoli: to bi resno ogrozilo naše biti.
- Zakaj vas uprava in kadrovska služba ne slišita? Ste premalo vztrajni, prepričljivi?
Ne vem, pediatri skušamo pokazati realno sliko. Pediatrija dobesedno prosi za pomoč.
- Brala sem, da ima UKC Maribor tri milijone evrov dobička! Zakaj potem manjkajo zdravniki?
Jaz nisem pravi za ta odgovor, toda vem, da smo zdravniki z vsakim bolnikom prilivali sredstva, in to bi bil dober argument, da se ta dobiček investira v najbolj pereča področja. Toda kaj so danes prioritete, je druga stvar.