S finančnim svetovanjem se po navadi ukvarjajo ekonomisti in drugi finančni strokovnjaki, zato se ga ženske izogibajo, saj si predstavljajo, da je preveč zapleteno. Vendar je to znanje neprecenljivo, saj imamo z denarjem opraviti vsak dan. A premalo ljudi se z njim ukvarja iz psihološke perspektive. Finančni svetovalec pomaga sestaviti finančni portfelj, kam vlagati denar, redkeje pa slišimo, kako zahtevati pošteno plačilo za svoje storitve, ne da bi se ob tem počutili neetični ali sebični. »Manjka nam presek duhovnega in materialnega. Doživljam nas kot duhovna bitja, ki živimo v materialnem svetu, kjer je treba iti v trgovino po hrano in plačati položnice. Duhovni in materialni svet najbolje delujeta v ravnovesju, drug brez drugega sta nepopolna. Materializem brez duše lahko naredi ogromno škode, duhovnost brez prizemljenosti pa lahko pomeni beg od resničnega življenja, tudi beg od odgovornosti,« razlaga sogovornica.
Telo je reklo ne. Po skoraj 15 letih dela v zasebni psihoterapevtski praksi, ko je bila s srcem in dušo predana poklicu, je bilo telesu dovolj in bila je na poti v izgorelost. »Z veseljem sem delala. Mislila sem, da če sem pridna, bo nagrada sledila. To se bo gotovo prepoznalo, finančno bom varna in znebila se bom občutka, da živim iz meseca v mesec,« razlaga Karolina. Vzela si je čas za okrevanje; vedela je, da mora nekaj spremeniti. Hkrati je bila brez dohodka in bolelo jo je, da se kljub ogromnemu vlaganju v svoje kompetence nikoli ni počutila finančno uspešno. Dobila je sicer veliko potrditev za svoje delo, saj je bilo čedalje več prestižnih (in neplačanih) vabil, naj predstavi svoje delo na konferencah v tujini. »Zelo sem bila počaščena ob takih vabilih, a konec dneva sem si morala sama plačati celo potne stroške. Tudi ko sva s kolegom objavila pomemben članek v zelo ugledni mednarodni reviji za psihologijo, sem ugotovila, da z objavo ne morem plačati položnic.« Nagrade za garanje ni bilo, plačilo pa samo izgorelost in nova pot, ki si jo je morala šele osmisliti.
Tako je pri 40 letih morala na hitro spremeniti odnos do denarja. »Soočiti sem se morala z vprašanjem, zakaj vlagam čas in energijo v brezplačne ali podplačane storitve, po drugi strani pa je bila zame najtežja stvar na svetu zvišati cene mojih storitev. Torej sem morala ugotoviti, zakaj se samosabotiram in kako svoje znanje dejansko unovčiti. Uvidela sem, da se v odnosu do denarja kaže odnos do sebe, drugih in sveta na splošno. Ampak tega se nikjer ne učimo, ne pogovarjamo se o denarju, celo med številnimi psihoterapevtskimi izobraževanji se nikoli nismo posvečali odnosu do denarja. To je tabu v Sloveniji, kar nam v resnici škodi. V tujini namreč že poznajo finančno terapijo,« dodaja sogovornica.
Ženske ne verjamemo, da smo dovolj dobre. »Naš problem s financami ni v številkah. Problem je v tem, da še zlasti ženske ne verjamemo, da smo dovolj dobre, pogosto se ne cenimo dovolj ali ne ovrednotimo ustrezno svojega dela. Posledično slabo postavljamo meje, se preveč velikodušno razdajamo, nimamo močnega občutka lastne vrednosti in slabo skrbimo zase. To je vse prepleteno. In vse to se kaže v naših financah,« poudarja sogovornica. To opaža tudi pri svojem svetovanju. Nanj prihajajo poslovno uspešne in manj uspešne ženske in pogosto skupaj ugotovijo, da jim ni nikoli težko dati denarja za otroke ali starše, sebe pa postavljajo na zadnje mesto. Predvsem pa ne vidijo svojih odlik in ne cenijo vloženega dela.
Prvi nasvet za takšne ženske je, da zapišejo vse svoje prilive in stroške ter opazujejo, ali so v ravnovesju. Če preveč dajejo in premalo zahtevajo, se neravnovesje dolgoročno ne izide. Enako pomembno je, da dajo najmanj deset odstotkov vseh svojih prihodkov na stran za svoje finančne cilje. Ni pomembno, ali je plača, božičnica, honorar … Ponavadi je ravno nasprotno, da plačajo vse obveznosti in upajo, da bo na koncu kaj ostalo.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2021
