Dih jemajoč razgled so raje zamenjale za fotografiranje v večernih oblekah in visokih petah pred Aljaževim stolpom (uh, resnično realistične fotke!) ter tako dodatno razvrednotile našo najvišjo goro. Kaj bi bilo pravzaprav narobe, če bi se na vrhu fotografirale v ustrezni planinski opremi in tako prispevale k zavedanju o njeni pomembnosti? Recimo s čeladami in varovalnimi pasovi?
Gorniški narod. V vsakodnevnem hitenju in nabiranju stresa je postalo gorništvo modna muha, ki smo jo potegnili iz naftalina. Vedno več ljudi išče odmik od vsakdana, nekaj ur sprostitve ali (žal) preprosto dobre fotografije, s katerimi bodo navdušili svoje virtualne prijatelje. Slovenci smo vendarle gorniški narod, pohvalimo se lahko s 452 poimenovanimi dvatisočaki in 85 nepoimenovanimi. Od Mariborskega Pohorja do Ankarana se vije naša planinska transverzala, markirana s Knafelčevo markacijo, ki na 599 kilometrih obišče 80 kontrolnih točk, ki povezujejo 49 planinskih koč, 23 vrhov in pet slovenskih mest. Preko naše kokoške vodi tudi Via Alpina z dolžino 5000 kilometrov, ki se vije od Monaka do Slovenije. Najdaljša čisto naša pa je Pot kurirjev in vezistov, ki z modro-rumenimi markacijami velja za najdaljšo slovensko planinsko pot ter se začne v Gančanih pri Beltincih in po tisoč kilometrih konča na Slavniku. Dodatno Evropska pešpot E6 ali E7 z lokalnimi in regionalnimi planinskimi potmi ustvarja prepreden zemljevid več kot 10.000 kilometrov planinskih poti. Poti, ki nas z melišči, grebeni, gamsovimi stezicami in policami, strmimi travniki pustijo brez diha – tako zaradi svoje lepote kot včasih zaradi zahtevnosti.
Vijolično-modri gojzarji. Pred tedni mi je znanka razlagala, da letos »pa mora osvojiti Triglav«, in skoraj dožieval asistolijo, saj je bil njen dosedanji najvišji osvojeni vrh Boč. Obupala sem ob razlaganju, da ne dvomim o njeni zagrizenosti, ampak da me skrbijo predvsem njena opremljenost in ljudje, ki bodo na goro vstopali za njo. »Ah, zakaj bi jaz skrbela za ljudi pod seboj,« je bil stavek, s katerim sem zaključila debato o pomembnosti pravilnega gibanja v gorah, ki ga prinesejo le izkušnje. In izkušnje ne vključujejo branja forumov, gledanja slikic na družbenih omrežjih (pa saj ni videti strmo) in včeraj kupljenih gojzarjev (veš, kako so lepi, vijolično-modri).
Ah, saj imamo gorsko reševalno, je pogosta instantna rešitev, s katero marsikateri nadobudni planinec odide po poti, ki ji ni kos. In mi jo je ponudila tudi znanka. Res je, v mačehovski državi, o kateri znamo pogosto povedati le kritike, je reševanje preprosto ... zastonj! V sosednji Avstriji in Italiji bi intervencija brez dodatnega zavarovanja posameznika stala tudi do 9000 evrov, pri nas pa je zastonj tako za domače kot tuje planince. Uprava RS za zaščito in reševanje lahko izstavi račun le v primeru, ko se je nesreča zgodila zaradi velike malomarnosti. A čeprav je teh nesreč kar 73 odstotkov, je dokazovanje težavno, zato je pri nas tudi reševanje pijanih in nespametnih planincev še vedno zastonj. Po informacijah prvega moža Gorske reševalne zveze Slovenije Igorja Potočnika je država v zadnjih petnajstih letih izstavila vsega nekaj računov, poleg tega je bil izkupiček klavrn, saj se računi največkrat selijo na sodišče. Minuta helikopterskega reševanja stane v povprečju 45 evrov, zavod za zdravstveno zavarovanje pa letno prevoznikom povrne za okrog dva milijona evrov.
Vendar je problem večplasten. Instantne rešitve bi bile predvsem voda na mlin iznajdljivih odvetnikov. Po drugi strani pa: zakaj nespametni planinci, ki lezejo na Krn v sandalih, osvajajo Storžič čez Žrelo brez ustreznega predznanja, sopihajo na Rombon brez kapljice vode, ne bi plačali reševanja? Vendarle so gorski reševalci ljudje, ki zanje tvegajo svoje življenje. A vsaka plat ima dve medalji, rigorozni Švicarji so pri izstavljanju računov še posebej dosledni. Toda ko so pred nekaj leti nehali reševati nepoškodovane, ki so se zgolj zaplezali ali drugače zašli v težave, se je število smrti v gorah povečalo za 40 odstotkov. Bi se to začelo dogajati tudi pri nas? Bi Slovenec, opogumljen z domačo viljamovko iz prisrčnice, ko bi precenil svoje zmožnosti ter si ob sestopu zvil gleženj, upal poklicati helikopter ali pa bi v strahu pred računom tvegal še večje poškodbe ter (skorajda) enonog odkrevsal po melišču Krme v dolino? No, se pravzaprav odkotalil.
okvir
Na obisku pri naravi
Se ni preprosteje držati nekaj osnovnih pravil in tako vsaj zmanjšati možnosti potrebe po reševanju sebe ali tistih, ki se na Kamniško sedlo vzpenjajo za nami v kamnitem dežju, ki smo ga povzročili?
1. Izberemo destinacijo, primerno nam, in ne največkrat obiskane glede na FB-statuse. Četudi lahko sosedova Pavla, ki ima dvakratnik naše teže, zleze na Ojstrico po severni steni, še ne pomeni, da to zmoremo mi. Verjetno steno pozna, medtem ko smo mi osvojili le Areh (pa še to z gondolo) in Donačko goro z več postanki. Včasih bo kakšna gora verjetno res ostala neosvojena, ampak, hej, saj jo lahko zguglamo in uživamo v prekrasnih fotografijah.
2. Naj vremenarji opravljajo vremenske napovedi, ne mi. Resda smo rdečih alarmov v teh letih vajeni in so skorajda pogostejši kot padci cene naftnih derivatov, vendar imajo svoj namen. Napovedane nevihte z urico ali dvema lepega vremena v visokogorju se verjetno ne bodo izmikale nam, da bi na cilj prišli suhi. V gorah ni hipermarketa s kavico, kjer bi lahko vedrili. Če nam uspe vedriti pod kakšnim previsom, pa je teren bistveno bolj razmočen, spolzek kot v mestu, ko ob prvem sončnem žarku sledovi nevihte izpuhtijo.
3. Dve uri je 120 in ne 90 minut. Table z napisanim časom so načeloma realistične, zato temu primerno načrtujmo svoj izlet. »Ah, če piše štiri ure, sem jaz zagotovo na vrhu v treh, časovne okvire so zagotovo postavljali neki stari planinci,« se običajno konča s preganjanjem teme, nespametnim hitenjem, ki se mu pogosto po robu postavi zvit gleženj, ter z nepričakovanim odkrivanjem novih stezic, iz katerih nas nato rešijo »pubeci« iz gorske reševalne. Ti »stari planinci«, ki postavljajo časovne okvire, poznajo pot kot lastni žep.
4. Opremljen planinec ni nujno lep planinec. Ni pomembno, da se naša roza dry-fit majica ujema z nogavicami in črtami na tesnih hlačah, v katerih smo sicer super hot, a vsak dvig noge nad višino kolena povzroči pokanje po šivih. Pomembno je, da je oprema primerne velikosti (in namembnosti). Tudi če je naše oprsje bistveno bolj »gledljivo« v številki premajhnem modrčku, bo po nekaj urah ta postal mučilna naprava. Rezervne nogavice bodo pomembno onemogočile razrast glivic in ugodno vplivale na počutje naših sopotnikov. Po drugi strani pa ni treba, da nase zlijemo celotno stekleničko parfuma, drugi udeleženci bodo za svoj vonj že poskrbeli. Dovolj bosta že dezodorant in kakšen vlažilni robček. Za pridobivanje zagorele barve raje izberimo drugo okolje, opekline nad 1500 metri bodo pokvarile naše selfije. Predvsem pa se pred pohodom pozanimajmo, ali potrebujemo palice, čelado, samovarovalni komplet. Če ne vemo, kaj to je oziroma da ni to komplet, ki ga po akcijski ceni kupimo v drogeriji, od načrtovanega visokogorniškega projekta odstopimo. Načeloma so redke gore, kamor lahko gremo v sandalih, tekaške salomonke brez ustrezne opore v gležnju in oprijema pa nas ne bodo rešile pred zdrsom samo zato, ker so salomonke. Podobno velja za čevlje, s katerimi čez leto igramo dvoranski nogomet. No, in če se odpravimo na pohod, daljši od treh ur, svojemu hrbtu in ramenom le privoščimo nahrbtnik, v katerem nismo prej nosili šolskih potrebščin ali ga dobili na lokalnem srečelovu. Naša ramena in hrbtenica nam bodo za ustrezno oporo hvaležni. Da za vsako smreko ni pipe z vodo, pa tako ni treba izgubljati besed.
5. V naravi smo na obisku – pri naravi. Iz odvrženega papirja proteinske tablice z borovnicami ne bodo zrasle sveže borovnice. Vpitje za razigranimi otroki bo pregnalo vse živali (in ljudi). Za učenje poslušnosti otrok visokogorje zagotovo ni primeren kraj. Podobno velja za opravljanje – ljudi, ki hodijo za vami ali pred vami, resnično ne zanima, zakaj ima Francka novo mikrovalovno in zakaj Jože ne govori z Miciko, ker si je pobarvala lase. Glas stišajte skladno z bontonom. In ko dosežete vrh – dovolite, da se na njem fotografira še kdo drug. Ena, dve, tri fotografije bodo zadostovale. Ni potrebna fotoseansa. Marsikdo je vrh dosegel v sklopu katere izmed transverzal in se mu mudi naprej. Podobno je z vpisno knjigo. Namenjena je sledenju in ne risanju vtisov in iskanju sosede Tončke. (Ali je bila res gor? Z onim? Ali onim?)
6. Množico selfijev prihranimo do povratka v dolino. Se zna zgoditi, da nam bo telefon še kako prišel prav – kot baterija, kot sredstvo, s katerim bomo poklicali na pomoč. Če mu bomo do sestopa povsem izpili baterijo, bomo to lahko storili samo še z dimnimi signali. Naj bodo gore pobeg od ponorelega sveta, v katerem bomo našli mir, sprostitev. Spoštujmo jih, kreacije narave, ki kljubujejo zobu časa bistveno dlje, kot si sploh lahko predstavljamo. V gore hodimo živet in ne umret!
Zarja Jana, št. 31, 3.8. 2021
