To leto se bomo sistematično lotili pridelave in nabiranja zelišč, ker bomo očitno potrebovali vso pomoč narave, če želimo ostati zdravi. V dilemi sem glede trpotčevega sirupa. Doslej sem ga delala tako kot smrekove vršičke – v sladkorju na okenski polici. Prijateljica pa ga pripravlja tako, da naredi sladkorni sirup in v njem prekuha trpotec. Pravi, da se nikoli ne pokvari in ga imajo tudi za več let. Kateri recept je boljši?
Nekje sem prebrala, da odsvetujete smrekove vršičke v sladkorju. Ker jih vsako leto delam za vso družino, me zanima, kaj je s tem narobe? Patricija.
Če bi Hildegarda in menihi, ki so izdelovali sirupe, prebrali nasvete, ki jih je polno medmrežje, ne bi mogli verjeti, kam je šlo znanje, ki so ga tako skrbno zbirali in prepisovali stoletja.
Sladkor, ki ga poznamo danes, je prišel v široko uporabo šele v zadnjem stoletju. Uspelo mu je dodobra načeti našo črevesno floro, zdravje zob, trdnost kosti in tudi naša zdravila.
Kaj je narobe s sladkorjem, sprašujete? Beli sladkor je mrtva snov in prav zaradi tega ga industrija obožuje. Ima lastnosti konzervansa, zato ga uporabljamo za konzerviranje številnih izdelkov. In tu se njegove koristi končajo. Ko presnavljamo živila, v katerih je sladkor, moramo iz svojih zalog potegniti na desetine vitaminov in rudnin, ki so potrebni, da se prazni sladkor presnovi. Zato nas sladkor dejansko oropa dragocenih hranil in za sabo pusti zakisanost.
Če ga kombiniramo z rastlinami, ki imajo to moč, da nas razkisajo, bo vsa njihova moč porabljena za to, da kompenzirajo škodljive učinke sladkorja. Meni se to ne zdi dobra kupčija, pa naj bo sladkor še tako poceni.
Kaj pa bolj zdrave različice sladkorja? V želji po bolj zdravih pripravkih mnogi izdelujejo sirupe v rjavem sladkorju. Ker ta ni do konca očiščen, sicer vsebuje drobec več rudnin, hkrati pa prav zaradi teh ostankov hitreje zavre. Ko rastline, ki jih želimo izlužiti v sladkorju, tega še dodatno razredčijo, se pripravek lahko hitro pokvari. Takšne pripravke moramo hraniti v hladilniku. Ali smo s tem dobili veliko boljšo kakovost, kot če bi delali z belim sladkorjem? Razlika se meri v pičlih nekaj odstotkih.
Ne beli ne rjavi sladkor nista optimalna rešitev, če želite ohraniti največ rastlinskih moči. Ne vemo, s čim vse bomo imeli opravka, ko gre za mutacije virusov. Zato je škoda delati pripravke, v katerih bo ohranjen le delček njihove moči.
Da ne pretiravam, potrjuje tudi diplomska naloga, ki je pod drobnogled vzela sirup iz smrekovih vršičkov. V postopku, kjer so delali s sladkorjem in pustili kozarec stati na sončni svetlobi, so na koncu dobili v sirupu le 5–15 odstotkov prvotne vsebnosti vitamina C (Smrekovi vršički, Diplomska naloga, https://dk.um.si/Dokument.php?id=135774).
Tako velike izgube nastanejo zato, ker UV-svetloba uničuje vitamin C in antioksidante v vršičkih, zato je tudi izkupiček tako majhen. Se vam ne zdi škoda vsega tega truda, da bi na koncu dobili le deset odstotkov tega, kar vam ponuja narava? Natančen recept, kako se lotiti sirupa, v katerem ohranimo največ moči, lahko preberete v novem priročniku Naravne rešitve za viruse. Poglavje o vršičkih iglavcev je prosto dostopno na znanje.zazdravje.net
Še več zmede je pri izdelavi sirupa iz trpotca. Najbolj zdravilne učinkovine pri tej rastlini so sluzi. In prav te uničimo, če rastlino pregrejemo ali izpostavljamo soncu. Skratka, to, kar se »dobro ohrani« v prekuhanem sirupu ali sirupu, ki smo ga »sončili« na okenski polici, je le nekaj ostankov rudninskih snovi in čreslovin. Tisto glavno, kar bi lahko obvarovalo naše sluznice, pa smo v procesu priprave izgubili.
Kako naredimo vrhunske zeliščne pripravke? V času, ko so nastajali številni ljudski ali samostanski recepti, sladkor, kakršnega poznamo danes, sploh še ni obstajal. Verjamem, da bi bila Hildegarda osupla, ko bi videla, kako se danes lotevamo izdelave zdravilnih pripravkov. Kaj bi si šele mislila, če bi obiskala kakšno tovarno zdravil.
V starih časih so za rastlinske izvlečke uporabljali predvsem med in vino. Pri obeh gre za veliko več kot le topilo na osnovi sladkorja ali alkohola.
Med je eno izmed redkih živih živil, ki je hkrati večno. Brez kakršnekoli dodatne termične obdelave in konzerviranja ima neomejen rok uporabe. To tudi pomeni, da več kot 200 učinkovin, kolikor so jih našli v njem, dolgo ostaja nespremenjenih in so nam na razpolago.
Več v reviji Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021
