Mnenja

Nevrotična gospodinja: Minister na obisku

Sonja Grizila
8. 6. 2024, 08.00
Deli članek:

Cenjeni soprog je bil že nekaj dni nenavadno spravljiv. Je morda zbolel, sem naglas razmišljala. Babica je pritrdila, da ima nedvomno nekaj za bregom, ampak sam najbrž ni nič kriv, gotovo so ga v to prisilili. V kaj, sem se nasršila. Veš morda kaj, kar mi je bilo zamolčano?

Pexles, Jana
Kolumna nevrotične gospodinje

                »Zdi se mi, da bomo dobili gosta,« je končno izdavila. Pri nas so kar naprej gostje, sem odvrnila, pa se zato razpoloženje cenjenega soproga prav nič ne spremeni. Enako sitnari kot zmeraj. Se pravi, da prihaja kdo, ki mi ni posebej pri srcu, sem sklepala. In se zakadila v babico, ki je očitno vedela, kaj se pripravlja. »Mislim, da je omenjal nekakšnega ministra,« se je izvijala. Aha, cenjeni jo je poslal po kostanj v ogenj. Naj mi namigne, da prihaja vase zaljubljeni fičfirič z drugega konca sveta, ki je bil nekoč celo minister in vrag vedi, kaj še vse, zdaj je pa lobist. Karkoli že to pomeni.

                 »Marš,« sem rekla. Nisem se mogel izogniti, se je opravičeval cenjeni soprog. Kako da ne, sem bruhala ogenj. Naj gre v hotel! Ampak on bi rad pristne stike z našo družino, veliko bi rad izvedel o navadah in naših skupnih znancih, ki smo jih nekoč, ko smo bili bolj povezani z njegovo domovino, imeli in potem izgubili. Saj ga lahko kdaj povabimo na večerjo, a to ni dovolj? Povabil sem ga in konec, je zajavkal cenjeni.

                     V resnici gospoda ministra ali kaj je že bil nisem marala kar brez razloga. Nekoč davno me je v neki drugi državi pogledal skozi priprte veke in pogled je govoril: »A si ni mogel moj prijatelj dobiti nič boljšega?« Sam je imel zelo visoke kriterije, naokoli se je namreč kazal samo z igralkami, pevkami in manekenkami. Zelo rad je prihajal k nam na obisk, ko pa je enkrat on povabil, je dobil vabilo samo cenjeni soprog, jaz pa ne. To bo poslovna večerja, se je izgovarjal najdražji, je pa bilo takoj jasno, da minister nima pri nas več kaj iskati. In tako je bilo kakšnih sedemnajst let. Zdaj torej prihaja. Šit.

                        V resnici se ni kaj prida postaral, le brke je imel nekoliko bolj srebrne in še bolj se je napihoval kot nekoč. Seveda mi je poljubil roko, jaz pa nisem razsipavala z odvečno prijaznostjo. Ko so minili tisti trije dogovorjeni dnevi, ko naj bi se spakiral, pa se je začelo. Začel mi je gledati globoko v oči, me božati po roki in me loviti po hodnikih, ki so nadvse primerni za izkazovanje dodatnih nežnosti. Seveda mi je bilo jasno, kaj bi rad – ostal še nekaj dni. Če mi bo seveda primerno zmešal glavo. Cenjeni ni opazil, kaj se dogaja. Kaj nam mu rečem? Da me lomilec manekenskih src osvaja, naj ga torej nažene?

                          Po buči ga bom lopnila, sem si rekla naglas, odprla ropotarnico z vedri, metlami in stepalniki ter iskala primerno orožje. Ne boš ga, ne spodobi se, kar meni ga prepusti, je rekla babica. In se je začela stiskati k njemu, mu brati z dlani, tam je našla veliko dolgonogih blondink, in se mu ponujati za družbo – midva  s cenjenim soprogom morava v službo, ampak ona ima časa na pretek. Za Postojnsko jamo pa za Bled, recimo. Lahko bi si naredila piknik. A ni malce premrzlo, je zagodrnjal minister in jadrno pospravil kovčke.  Cenjeni soprog si je oddahnil, ko se je pred vrati pojavil taksi, ampak potem je takoj vprašal, ali se je babici odtrgalo. Niti ne, sem se režala, samo tvoj ugled rešuje.  Saj ni nujno, da vse razumem, me je vprašujoče pogledal cenjeni soprog. Res ne, sem rekla. Zdaj grem pa babici kupit čudežne nogavice z magnetnim stopalom, ki si jih že dolgo želi.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!