Mnenja

Ni mi vseeno: Čas odločitev

Majda Juvan
7. 6. 2024, 08.02
Deli članek:

No, še malo, pa bo. Večina sedanjih evropskih poslancev bo dobila še en mandat, novinci bodo proslavljali, poraženci žalovali. Pa tako so se trudili. Je pa vsaj nacionalka privarčevala.

revija Jana
Majda Juvan

Silna soočanja so namreč nadomestila še tistih nekaj avtorskih oddaj, ki jih sicer še pripravljajo. Tednik in Tarčo, na primer. Kar so kandidati hoteli, so povedali. Poslej se bodo oglašali le, če bo res nujno. Zato se tudi doma nanje bolj redko spomnimo. A dva sta vendarle nepozabna. Peterle s svojimi orglicami in Thaler s prsti v marmeladi.

No, pa saj so še druge teme. Recimo volitvam priključeni referendumi. Ker so posvetovalni, niso usodni, so pa tiste vrste, da je ob njih  težko kar odmahniti z roko. Pa četudi vemo, da si jih je – pogojno – leva stran omislila v glavnem zato, da na volišča ne bi prišli le desni.

Referendum o preferenčnem glasu na državnozborskih volitvah redke gane. Tisti o konoplji pač. Za večino je konoplja droga. Zelo dostopna, a manj nevarna kot, recimo, kokain ali kak novodobni sintetični zvarek. Mnenja tistih, ki v resnici – ali pa vsaj načeloma–  kaj vedo, so si diametralno nasprotna. Eni konopljo demonizirajo, drugi glorificirajo. Češ, s kriminalizacijo konoplje se odrekamo eni od manj škodljivih učinkovin, ki lajša bolečine in stiske ter zdravi raka. Nevedneži – kar nas je večina – pa imamo dve možnosti. Lahko verjamemo enim ali pa drugim.

Tretji referendum pa je tisti, ki se nas vseh najbolj dotakne. Evtanazija. Čeprav »dneva ne pove nobena prat'ka«, vemo, da pride. Vse, kar v teh dneh poslušamo od onih za in drugih proti pa ponuja - vsaj meni – več vprašanj kot odgovorov.

Kar nekaj meni ljubih ljudi sem videla umirati. Vse v zrelih letih. A žal nikogar od njih nisem vprašala, ali bi si želel skrajšati trpljenje. Mojo ljubo teto je zadela možganska kap. Ni mogla hoditi, govoriti, ni mogla gledati televizije, poslušati radia … 10 let, dokler je ni odrešila še ena kap, je v domu upokojencev gledala v strop. Zdrava pamet mi pravi, da ga ni, ki se v takem primeru ne bi odločil za evtanazijo. A kaj, ko človek ni vedež in ne more predvideti, kdaj in kaj ga bo doletelo. In tako smo vsi samo hodili k njej, sočustvovali in… upali, da bo čim prej dotrpela. Deset let! In potem škof Štumpf vernikom, ki bi glasovali ZA evtanazijo in od katerih, sodeč po »impozantni« pojavi, prav dobro živi, grozi z izključitvijo iz »njegove« cerkve!? Sprevrženo! Kaj ko bi jim prepovedal še zdravljenje? 

Druga je bil moja mama. Odločna in samohodna. Vse življenje je bila medicinska sestra na Onkološkem inštitutu. Tudi sama je zbolela za rakom. Niti z eno besedo nikoli ni omenila odhoda. Ko je bilo že zelo hudo in sem jo nekaj dni pred smrtjo odpeljala na »njen« OI, je rekla, da si bo končno lahko oddahnila. Dobro je vedela, da so tam ljudem zadnje dni lajšali bolečine z višjimi odmerki morfija. Da ne bi po nepotrebnem trpeli.

Skratka, ob odhodih meni ljubih žensk evtanazija še ni bila tema. Zdaj je in do nje naj bi se človek, ki računa nanjo, vnaprej opredelil. Priznam, da od tod moja načelnost preide v dilemo. Kaj pa jaz vem, kje bo moj limit. Kako naj ga definiram? Naj odločitev o dnevu in uri prepustim možu ali sinovoma? Ne, tega jim ne bi rada naprtila, res ne.  

Dilem je veliko. Četudi ene ne tako zelo zanemarljive nisem niti omenila. Zelo bolni ljudje so lahko breme. Komu pa obet, če gre za dediščino. Grdo? Zelo! A v takih časih živimo. Število evtanazij v svetu narašča. Zakaj, pa ne vemo.

Prav res, odločitev terja razmislek.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!