Mnenja

Ni mi vseeno: Vaša naloga je …

Majda Juvan
10. 6. 2023, 11.00
Deli članek:

… učiti se, le kdor se bo učil, bo kaj znal, le kdor bo kaj znal, bo koristil domovini.

edit: Jana.si
Kolumistka Majda Juvan

Za ponotranjenje tega sporočila, zapisanega v naših jugospričevalih, morate imeti vsaj pol stoletja. Mantro smo ponavljali od prvega razreda naprej. Na vsaki proslavi. S prvima napotiloma še danes ni nič narobe. Tisto zadnje – o koristi domovini – pa je novodobni čas povozil. Egoizem je že davno preglasil dobrobiti skupnosti. Mnogo boljši smo v ločevanju in delitvah. Vesela sem, da na Višarje nista gonila oba, Pogačar in Roglič. Ker če bi, bi ob tisti nesrečni »ketni« polovici naroda zastalo srce, druga pa bi tulila od privoščljivosti.

Živimo v času, ko imamo pravice precej raje kot dolžnosti. Pravice so tako zelo prilagodljive. Enkrat te, drugič druge, vse pa moje. Priznam, da vedno težje poslušam vse mogoče varuhe že česa, ki se postavljajo po robu urejanju našega skupnega življenja. Skupnost ni nekaj samoumevnega. O sobivanju se moramo racionalno dogovoriti in poenotiti. Zelo lahko je biti proti vsakemu posegu v naravo, če ti ni treba reševati posledic. Lahko je biti proti elektrarnam vseh sort, dokler elektrika je. Že od kod. Lahko je nasprotovati vsakemu posegu v prostor, če ti je vseeno za soljudi, ki bi jim morda prav to olajšalo življenje. Tudi reakcije na »uravnavanje« števila divjih živali v naravi so že na meji zdrave pameti. Lahko je sredi Zvezde v Ljubljani v belem plaščku in petkah razpredati o medvedih. Moji so doma v krajih, kjer so se ti kosmatinci najbolj razmnožili. Tam, kjer morajo otroci, medtem ko starši stojijo v prometnem zastoju, po gozdni cesti do šolskega avtobusa. Je pa res – ker moji punci sobivata z naravo, je njiju precej manj strah kot mene. A naj o uravnavanju staleža nesrečnih kosmatincev vendarle odločajo ljudje, ki o tem kaj vedo, ne pa dame, ki iščejo svoj trenutek pozornosti.

Še bolj nerazumna je zgodba o nutrijah. Veliko je bilo že povedanega in zapisanega. S prvo spremljevalko kot nežno hraniteljico v glavni vlogi tudi poslikanega. Priznam, da imam od malega težave z glodavci. Zame ni nobenega dvoma, da jih je, ne glede na vrsto, preveč. In očitno ne le zame. V mestih se zaradi podgan dvakrat na leto izvaja sistematična deratizacija. Ni mi znano, da bi Tina ugovarjala. Mogoče pa ji prav vsi glodavci le niso tako zelo ljubi. Sploh ne, če kar sami od sebe pridejo na domači prag. Mimogrede, tudi podgane so pred stoletji prišle k nam iz Azije. Z ladjami. Prav res, zakaj imamo stroko, če lahko pri nas kdorkoli razlaga o čemerkoli kar koli.

Ne le, ko gre za živali. Kanalizacijski kanal CO. Prvi načrti, analize in dovoljenja segajo v leto 2005. Dejstvo je, da del tega kanala, tako kot ljubljanska kanalizacija nasploh, poteka preko vodovarstvenega območja. Velik del Ljubljane pač leži na vodovarstvenem območju. Dilema pa, ali greznice ali kanalizacija. A kdo drug kot stroka lahko presodi, kaj je prav in kaj ni? Ampak ne, nekaj zagretih aktivistov, vsak s svojimi interesi, se požvižga na profesorje in doktorje. Pravijo, da jim gre za pitno vodo, a v resnici ti protestniki in prišepetovalci delajo vse, da bo 6.000 greznic iz Vodic, Medvod in Tacna – mnoge gotovo preluknjane, ker vsako praznjenje stane okoli 150 evrov – še naprej plemenitilo podtalnico. Tudi zato, ker se pri nas politiki zdi super, če lahko kje pridobi kakšno poceni točko, se vtika tudi v tako strokovno občutljive dileme in rešitve, kot je ta kanalizacijski kanal.

A politiki pridejo in grejo. Mi, naši otroci in vnuki pa nismo kot oni, ki delajo in živijo za en mandat. Oni so nadomestljivi. Z lahkoto. Voda žal ni.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.