Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Ko me zapelje Aulis

Dragica Kraljič
8. 6. 2023, 06.04
Deli članek:

Prav vesela sem bila ta teden dežja! Ker mi zaliva sadike na vrtu in ker se bo v zbiralniku nabralo deževnice za poletno zalivanje.

Zarja Jana

V tej pomladi sicer še nisem imela sestanka s srnami, da bi se dogovorile, kako si bomo letos delile pridelek. Predvidevam, da se bo zgodil takrat, ko bodo hoste dovolj zrasle, da se bo srnam splačalo skakati čez ograjo.

Zato pa sem v dopoldnevih, ko sem čakala Janeka, da konča svojo službo, sedela v avtu z dvema tipoma in nasmejala sta me do solz! Saj veste, da ženske zelo cenimo moške, ki premorejo humor. Predvidevate zdaj, da me je malo zaneslo na stranpoti, in se sprašujete, kdo sta ta dva (ne)srečneža? No, ko že delim z vami kar nekaj svojega življenja, lahko tudi tale dva možakarja. Eden je Arto Paasilinna in drugi Ladjar z lepimi stopali. Priporočam, da ju tudi vi kdaj vzamete k sebi. Še posebej tisti, ki se še vedno sprašujejo, zakaj Finci letijo v nebo ali nekaj takega. Mi pa (bolj ali manj) stojimo tu na zemlji, na mestu, in se sprašujemo, zakaj ne letimo …

Prigode ladjarja Aulisa so povzročile, da so mi solze smeha zarosile stekelca na očalih, vsake toliko časa sem odložila knjigo (da ne bo prehitro zmanjkalo strani) in se zagledala skozi sprednjo šipo avta. Rahlo je deževalo. S pogledom sem lovila kapljice in predvidevala, kje se bo zakotalila naslednja. Skoraj nikoli mi ni uspelo, očitno ima dež svojo logiko.

Sicer pa smo starši tisti, ki moramo velikokrat predvidevati, kaj bomo delali skupaj z otroki in kako bomo preživeli dan. Kako bomo pritegnili otroke, da bodo sodelovali in se kaj naučili. In tako sva se na deževno popoldne z Janekom odločila, da bova očistila kopalnico. No, moram priznati, da pri tej odločitvi Janek ni sodeloval čisto enakopravno. Ko pa je videl, da šarim po policah z zloženimi brisačami (za katere se je avtoritarno odločil, da so njegove), se mi je pridružil. Nekaj sem jih zavrgla, kar ga je malo potrlo. Potem sem mu predlagala, naj preostale zloži po barvah. Kar mu spet ni bilo prav. Kmalu se je odpravil na kavč. Kolikor ga poznam, si je v mislih že rezerviral nočno izmeno. Zdaj spi, ker bo noč dolga, hehe. Vam še poročam, če sem se zmotila.

Najbrž sem kdaj že omenila, da sem vedno bolj človek sedanjosti in da me preteklost ne zanima več kaj prida. Razen seveda izkušenj in znanja, ki sem ji jih odnesla. Pa tudi o prihodnosti ne razmišljam preveč. Dobro, o jutri in še kakšnem dnevu naprej že! A potem pridejo dnevi kot tile. Zunaj dežuje in Janek spi, vse je mirno. In misli kar tavajo …  Skoraj ne vem, od kod se jemljejo in kam gredo. Misli o tem, kako majhen je v resnici človek, čeprav misli, da je eden in edini in še večen povrhu.

Ne vem, koliko let bo dočakal tale planet, doslej šteje menda štiri milijarde in pol. In človeštvo? Premore borih dvesto tisoč let. Če bi ves čas našega planeta zložili v ravno črto, bi bilo človeštvo le en majcen košček na njej. Ali še kdo morda predvideva, da bo tako tudi čez nekaj tisočletij? Skoraj zagotovo ne! Saj si pospešeno tudi sami kopljemo svoj propad z neizmerno požrešnostjo, potrošništvom, egoizmom in lastnim precenjevanjem.

Predstavljam si, da bo morda kakšen arheolog (kdo ve, kako se bo takrat imenoval in kakšen sploh bo) kopal in izkopaval kakšne naše kosti. Morda ga niti ne bodo zanimale kosti, ampak to, zakaj človek ni uporabljal svojih možganov, zakaj ni poslušal svojega srca, zakaj je kopičil bogastvo, pa ga ni mogel nesti v grob tako kot faraoni, zakaj se je prepiral in vojskoval, pa koval pritlehne zarote, lagal in kradel, zaničeval šibkejše, ljudi ločeval na več- in manjvredne?

No, lahko le predvidevam, vedela ne bom nikoli. Saj me pravzaprav tudi ne briga, kako si bo razlagal našo neumnost pri veliki kapaciteti možganov. Če se moram opredeliti, bom rekla, da človeštvo pač ni večno, kar nas uči zgodovina, še bolj pospešeno pa sedanjost. Lahko si mislimo: briga nas, mi bomo še preživeli, naši nasledniki pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo. Seveda, danes človeški egoizem nima več meja. Le kdo bi se v vsem tem blagostanju ukvarjal s problemi generacij, ki jih sploh še ni na svetu?

No, za konec pa še predvidevanje znanstvenikov, da bo naš planet čez kakšno milijardo let pomalical kakšen drug planet ali pa bo padel v črno luknjo. Ta misel mi težko sede na dušo. Zemlja si tega gotovo ne zasluži. Za človeštvo pa nisem tako zelo prepričana.

In v današnjem času, ko se že nekaj dni družim z Aulisom … Če ste že pozabili od začetka tega teksta, ker sem vas zapeljala v globoko prihodnost:  to je finski ladjar z velikimi stopali. Ne, ni ladjar, kot morda predvidevate, ni Aristotel Onassis, ampak lastnik skromnega starega vlačilca. Pomembna pa so velika stopala! Ta ne naredijo človeka velikega. Veličina je v tem, kam jih usmeri.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.