Vrag vedi, čemu, saj je izobražen in mu tudi pri nas ni šlo slabo. Najprej je hotel zaslužiti za dober avto (in je), potem za hišo, vendar pa si jo je kupil v eni od ne najrevnejših ulic v Stockholmu in ne morda v slovenski prestolnici, kot smo pričakovali. Z veseljem je vabil k sebi žlahto in jo prepričeval, kakšen kulturen narod da so Švedi. Med njimi ni velikih socialnih razlik, bogate davijo z gromozanskimi davki, imajo prekrasno pohištvo, lepa, prav nič bahaška pokopališča in podeželske hiše s črnimi strehami. Ampak nekaj mu le ni šlo v račun: več kot deset let je s svojimi sosedi komajda spregovoril. Prijazno so se sicer pozdravljali, toda nikoli niso spregovorili niti o vremenu.
»Povabi jih na kakšen šnops, saj Skandinavci vendar strašno radi pijejo,« smo mu svetovali. In res je peljal z dopusta poln prtljažnik vina in žganja, a se stvar očitno ni posrečila. Na prijazna vabila so sosedje samo butasto gledali in niso rekli ne da ne ne, prišli pa seveda niso. Podvomili smo, ali sosed sploh zna švedsko, pa so nam njegovi sorodniki brž zaprli usta, češ da oba z ženo govorita in pišeta ta jezik brezhibno.
»Povabi jih na piknik za svoj rojstni dan,« smo potem predlagali. Postopanje okrog žara na vrtu je skrajno neformalno, zato bi ukana morda uspela. »Žal imava oba rojstni dan februarja, ko je tam snega do streh,« je zastokal. Butec, smo rekli, pa si ga izmisli. Sosed je tisto leto potem tovoril na Švedsko litoželezni žar, ker da imajo tam gori samo neuporabne pocinkane. Toda novice iz Skandinavije tudi to pot niso bile dobre. Na vljudno pisno vabilo sta se iz vse dolge ulice odzvala samo Nemec in Belorus, Švedi pa se niti opravičili niso. Velikanskih kupov pečenega mesa potem niti klošarjem ni mogel razdeliti, ker jih nimajo!
»Nisem si mislil, da obstaja še bolj zagaman narod od nas kar se tiče družabnosti,« je sosed napisal mami v pismu, ki ga je potem brala po vsej četrti. Potem smo nehali dajati nasvete, čeprav smo vedeli, da se še zmeraj trudi, da bi osvojil trdosrčne sosede. Po nekaj letih je tudi sam odnehal. Zjutraj in zvečer jih je zelo vljudno pozdravljal in se jim široko nasmihal, prepričan, da bo tako ostalo, dokler se ne bo odselil nazaj v domovino, kjer pa tudi ni nobenega zagotovila, da mu bodo sosedje odzdravljali.
Prejšnji teden pa se je prismejal in naznanil, da je od lanske jeseni v soseščini vse drugače. Nekega jutra, ko sta se z ženo spravljala v avto, sta opazila, da je vsa soseska na cesti. Kaj pa je, sta vprašala. Pokazali so v vrh nekega drevesa, kjer je žalostno mijavkala mucka. Gor je znala zlesti, dol pa ne. Povedali so, da so poklicali gasilce, oni pa, da imajo pametnejše delo in da njihovo posredovanje navsezadnje ni zastonj. Spet sta se hotela stlačiti v avto, potem pa je žena zagledala punčko, ki je zaradi mačke neutolažljivo jokala. Rekla je možu, naj vendar zleze gor. In je, brez hujših komedij, in potem z lahkoto tudi dol, z mucko na ramenih. Za začetek je bil deležen objemanja in cmokanja, odtlej pa so jima vsa sosedska vrata na stežaj odprta.
