Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Kri ni voda

Dragica Kraljič
19. 5. 2023, 07.00
Deli članek:

Čeprav vse te sorodstvene povezave in poimenovanja Janeku ne povedo (skoraj) nič, mu ljudje pomenijo zelo veliko. Janek preprosto čuti povezanost z njimi.

Zarja Jana

Odkar sem se upokojila, ne štejem več dni do vikenda ali dopusta niti do kakšnega praznika. To je pač majhen privilegij nas, ki smo delali štirideset let in morda še malo več. Vseeno nam ga ni treba zavidati. Zakaj ne? Med drugim pomeni, da smo porabili že kar veliko svojega odmerjenega časa v življenju. In obstaja tudi možnost, sicer ne velika, ampak vendarle, da bi na praznični dan trkala na zaprta vrata Janekove delavnice ali stala pred zaprtimi vrati trgovine. No, doslej se mi to še ni zgodilo, hehe.

Vseeno pa sva imela z Janekom te dni v rokah koledar. In sva označevala dneve do takrat, ko so se nama napovedali obiski. Tokrat sami sorodniki. Ker živimo razmeroma daleč narazen, se ne vidimo pogosto, slišimo pa se res velikokrat. Midva sva sicer precej lena za vzdrževanje teh stikov, kar ni lepo, vem! Zato pa so ti, nama dragi ljudje, bolj pridni.

Pridni? Uh, pa sem uporabila to besedo, ki se je zelo rada izogibam! Predvsem za opisovanje otrok. Po slovarju je priden tisti, ki rad in dosti dela, ima voljo in željo, izpolnjuje dolžnosti in zahteve, ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti. No, ja, morda si odrasli kdaj zaželimo pridnega otroka, ampak če razmislite o zgornjem opisu pridnosti, pa le ni čisto tako, ali ne? Vsaj jaz mislim, da tako otroci ne bi mogli pridobiti številnih izkušenj, ki jih potrebujejo pozneje v življenju. Ampak to je že druga tema …

Tako se je Janek veselil prihoda Francke in Bojana. Tete in strica ni videl s telefonom v rokah, zato pa smo ves čas klepetali. Morda bi mladi rekli, da smo malo zaostali za časom, hehe. Ampak nam je to pač blizu in takšne navade smo ohranili.

In ker je stric vedno za vice, kot rečemo duhovitim in šaljivim ljudem, sta z Janekom razdrla marsikatero na najin račun. Ker zna Francka skuhati najboljšo omako za testenine, sem ji kar prepustila kuhalnico. Ker pa vsak dober kuhar skrbno hrani svoje male skrivnosti, sem še enkrat več prezrla njene kuharske zvijače. No, pa naslednjič … Mislim si, da se Janek tete in strica ne spomni samo zaradi dobrih testenin, ampak  tudi zaradi tega, kako z Bojanom sedeta za mizo, vzameta v roke nož in vilice ter hihitaje zakličeta Francki: »Lačna!« Potem se spogledata in zarotniško smejeta. In Janek se počuti kot odrasli, enak drugim. In še nekako tradicionalno, po moško (ojoj, kako nemoderno).

Ko sta zvečer odšla, na koledarju nisva prekrižala dneva, temveč zraven narisala sonce. In v naslednjem kvadratku je pisalo Stanči in Veronika: Janekov veliki brat (v vseh pogledih!) in Janekova nečakinja. Čeprav vse te sorodstvene povezave in poimenovanja Janeku ne povedo (skoraj) nič, mu ljudje pomenijo zelo veliko. Janek preprosto čuti povezanost z njimi. Ali drugače: kri ni voda, kot rečemo. Z vsakim od njih ima Janek, iz preteklosti in tudi sedanjosti, veliko toplih, iskrenih, čustvenih izkušenj povezanosti.

Ker Janek dobro pozna okolico Bovca, je lahko predlagal, kam se bomo posamezen dan odpravili na izlet. Tudi v trentarskem muzeju je že kar domač in je užival, ko je lahko kazal Veroniki pot do njega. In prav nič se ni prestrašil velikega nagačenega medveda. No, verjetno ni slišal gospoda iz muzeja, ki nam je povedal, da je pred dvema tednoma tudi v Trenti opazil živega medveda.

Tudi mi smo med vožnjo po dolini Trente, malo nižje od Kugyjevega spomenika, ob Soči zagledali kozoroga. Mislim, da smo bili mnogo bolj presenečeni kot kozorog z velikanskim rogovjem. Podobno rogovje imava z Janekom tudi doma. V spomin na Vojka. Prav zanima me, v koliki meri in kako je Janek vse skupaj povezal! V trenutku je odločno naročil bratu: »Skoči tja in ga fotografiraj.« To bi naredil tudi Vojko! Je bil tudi on v mislih pri njem?

Iz velike zakladnice svojih izkušenj in opazovanja te situacije se mi je utrnila misel, da pregovora »kri ni voda« ni treba vedno vzeti dobesedno. V ožjem pomenu to res velja za Janeka in brata. Zajema pa še mnoge, po krvi manj bližnje ljudi, ki si delijo psihološko povezanost, medsebojno razumevanje, veselje ob druženju in skupnih doživetjih. Tiste ljudi, s katerimi z užitkom delimo svoje življenje, na katere lahko vedno računamo in vemo tudi zase, da jih bomo vedno podprli, če bo treba.

In prav takšna, tesna in globoka, je bila tudi vez med Vojkom in Janekom. Njun odnos so napolnjevali ljubezen in ljubeznivost, mnoge preproste lovske dogodivščine in na koncu koncev tudi moška opravila, kot so bili sestanki v lovskem domu ali pa kar za vogalom, na kavi z znanci in prijatelji.

Torej kri res ni voda. Za dobre odnose, povezanost, ljubezen in spoštovanje pa tudi ni nujna.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je bila objavljena v  reviji Jana, št. 20, 16. 05. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!