Ko poslušam, kakšne zdravstvene posledice prenaša zaradi raka in kemoterapije, mi je hudo. V primerjavi z njo se počutim zdrava kot riba. Tista akvarijska sicer, a vseeno toliko pri močeh, da še vedno besno odmikam vodo okoli sebe in plavam v krogu.
»In kako se zdaj počutite?« jo vprašam. »Tele terapije so kar znosne. Nimam sicer dobre koncentracije, spomin mi nagaja in hitro se utrudim, pol dneva prespim. Bolečine in mravljinci v dlaneh in stopalih so žal ostali, upam, da ne bo za stalno. Neprijetno je, ko te peče in boli ves čas, ne moreš se na to navaditi. Težko primem stvari, pa mi potem vse pada iz rok. Tudi za volanom se ne počutim varno kot včasih.«
Dlani v rdečih rokavičkah objemajo plastičen kozarček s kavo, iz katerega se kadi. »Zdaj hodim na fizioterapijo, na privat,« me pogleda pomenljivo. »Ne morem čakati pol leta, da pridem na vrsto v javnem zdravstvu, poglej samo, kakšno štalo imamo.« »Res je,« pokimam, »na srečo se to na Onkološkem inštitutu za zdaj še ne pozna. Nimam pripomb na njihovo delo, odkar sem njihova pacientka. O. K., ne more biti vse popolno, tega se zavedam, ampak glede na to, kako bi lahko bilo, sem hvaležna. Mamina prijateljica, ki živi v Beogradu in je tudi onkološka bolnica, mi je pripovedovala grozljive zgodbe iz njihovega zdravstva. Njej so recimo morali svojci po operaciji nositi gaze in povoje v bolnišnico, ker jih tam niso imeli dovolj.« »Grozno,« reče Vida, »kot na soški fronti. Zaenkrat sva lahko samo tiho in sva hvaležni, da je pri nas tako, kot je. Čeprav pa vsi nimajo takšne sreče,« pove in omeni nedavno tragedijo iz Velenja, ko je gospod zaradi prepočasne zdravniške asistence umrl na poti v bolnišnico. »O. K.,« rečem, »če moram omeniti kakšno negativno stvar, potem je to prehrana. Pogrešam boljšo hrano, sploh ko ležiš v bolnici ves polomljen.« »Hrana je res katastrofa. Po sendviče sem si hodila v prvo nadstropje, ko sem ležala na Onkološkem, zdaj vidim, da so tudi ta aparat umaknili,« se nasmehne Vida. »Katastrofa. Ravno za onkološke bolnike, pa tudi za druge paciente bi morala biti v bolnici res kakovostna prehrana. Ta pa je brez okusa, nobenih začimb ni, za zajtrk dobiš dva koščka salame in jogurt. Sem kar težila za hrano, po mojem so bile sestre zelo vesele, ko so se me znebile,« se nasmeje na glas. »S to rdečo barvo na sebi,« rečem, »kar pokate od energije. Nemogoče, da vas ljudje ne bi opazili.« »A ne da? Že prej sem imela rada barve, zdaj pa sploh uživam v tem, da sem vsa pisana. Eni pravijo, da obstaja več vrst žensk,« reče Vida in naredi požirek kave. »O. K., pravijo tudi, da obstaja več vrst moških. Ampak ne. Žensk obstaja samo ena vrsta, in to je nora ženska.« »Ehm,« rečem presenečeno, »ne vem, če bi se ravno strinjala s tem.« »No, povej,« pomiga proti meni, »kako rečejo ženski, ki joka? Nora ženska. Kako rečejo ženski, ki joka za vsako neumnost? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki se veliko smeji? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki se dere, ker ji je nekdo stopil na nogo? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki teče za avtobusom, ker se ji mudi? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki vsak mesec premetava pohištvo po hiši? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki vsak vikend peče torte? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki ne kuha? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki se je ločila, ker ji je bilo dolgčas z možem? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki se noče poročiti? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki ima štiri otroke? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki iz trgovine vleče štiri polne vreče? Nora ženska. Kaj rečejo ženski, ki pride na zabavo brez fanta? Nora ženska. A vidiš? Kar koli narediš, za nekoga si tako ali tako nora. Meni so to v življenju že stokrat rekli, in to samo zato, ker imam rada barve. Tako da – tuja mnenja naj kar ostanejo njihova.«
Nenadoma se oglasi rdeča kvadratasta torba, v njej Nuša Derenda poje na ves glas: »Energy, I feel such energy, your rhythm runs right through me, I'm in ecstasy ...« »O, to pa je moj dragi,« nenadoma poskoči Vida. »Kdaj prideš spet na onko?« »Ne vem,« rečem, »čez ene tri tedne, če bo vse po sreči.« »Te pofočkam, preden pridem, morda pa se ujameva spet,« reče gospa v rdečem, kozarček s kavo odloži na klop poleg mene, močno me objame, da zavoham njen vabeči mošusni parfum, poljubi me na lice in odbrzi. S črnim mačkom se spogledava.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 19, 09. 05. 2023.
