Sploh ni več pomembno, koliko kemoterapij sem prestala, štejem samo tiste, ki so še pred mano. Samo te so pomembne. Zdaj, ko so na inštitutu tako kot v drugih bolnišnicah zmanjšali nujnost nošenja zaščitne maske, je vse nekako lažje. Lažje se diha in vsaj nasmehe drugih ljudi vidim, če ne drugega.
Obisk dnevne ambulante na Onkološkem inštitutu postaja rutina, vsaj dvakrat na mesec sem pri njih, večino sester že poznam in z nekaterimi bolniki sem se tudi sprijateljila v tem času. Poleg mene sedi gospa z urejeno frizuro, vsa je v rdečem, rekla bi, da gre za mlajšo upokojenko. Na pamet mi ne pride, da bi jo spraševala po letih, številke sploh niso pomembne, konec koncev. Nekateri pri svojih 20 letih živijo in se obnašajo kot sedemdesetletniki. In obratno, to smo že videli. Gospa mi je padla v oči zaradi barve svojih oblačil. Rdeča obleka, kostim v resnici, volnen, iz tvida. Rdeči čevlji s peto, salonarji, in rdeča lakasta kvadratna torbica. Tudi rokavičke ima gospa na rokah, rdeče seveda. Nasmehnem se. »Ženska v rdečem torej res živi,« pomislim in se spomnim 30 let starega filma z ameriško igralko Kelly LeBrock, ki je rdečo obleko postavil za ikono ženske drznosti in seksapila.
Gospa opazi, da jo radovedno opazujem, in začneva se pogovarjati. Izvem, da je Vida iz Radomelj, po terapiji spijeva kavo na klopcah v parku Onkološkega Inštituta. Vreme je sončno, a naju vseeno mrazi. Med nogami se nama mota črn muc, ki sem ga videla tudi lani, ko sem bila prvič na operaciji. Čeprav takrat niso dovoljevali izhodov bolnikov iz klinike zaradi epidemičnih zaščitnih ukrepov, sem se vsak dan izmuznila iz stavbe, včasih tudi dvakrat. S sabo sem vlekla stojalo s stekleničkami, ki so bile privezane na mojo podlaht, z njimi sem preštorkljala vso bolnišnico, kleti in bližnjo okolico. S tem mačkom sva potem posedala na teh klopcah in opazovala druge bolnike, ene tudi z enakimi kovinskimi stojali, kako so se kot sence, podobno kot jaz, premikali okoli vhodov v stekleno stavbo. Varnostniki so bili tečni in nekooperativni. Nihče izmed njih me ni hotel spustiti na zrak, pravila, pravila, covid, blabla. Ena od možnosti za beg iz klinike je bil službeni izhod, vendar nisem imela kartice, ki bi odpirala steklena vrata. Tako sem morala čakati v zasedi za stebrom, in ko je kakšna sestra ali zdravnik šel skozi službeni izhod, sem še sama smuknila skozenj. Včasih sem morala kar dolgo čakati, da je prišel kdo mimo, kar zoprno. Če se mi ni ljubilo čakati, sem odkrevsala do druge klinike, enkrat sem pešačila do Kliničnega centra in se vrnila na onkologijo po podzemnih hodnikih. Epidemija in bivanje v bolnišnici sta mi resno zmaličila občutek svobode. Občasno sem se počutila, kot da sem v zaporu, ker me ne spustijo iz bolnišnice. Noter lahko prideš, ven pa nikakor.
Pripovedujem gospe Vidi o teh oktobrskih dnevih in pokažem na črnega mačka: »No, in on je bil tudi tu. Vsak dan sva se družila, salame sem mu nosila, ki so mi jih prinesli za zajtrk.« »Ja, vem, tudi jaz sem mu nosila hrano,« se zasmeji gospa v rdečem. »In verjetno še pol klinike. Čudno, da ni bolj debel.«
Tudi gospa Vida ima raka dojke. »Po enem neumnem padcu pred dvema letoma sem zatipala bulico na desni dojki. Dva meseca zatem sem bila operirana, odstranili so mi tumor in varovalni bezgavki. Drugi dan sem začela krvaveti v dojko, ponovno sem morala na operacijo. Tokrat je šla vsa dojka, pobrali so mi tudi vse bezgavke.«
»Ojoj,« zajamram, »zveni grozno.« »Mah,« se Vida nasmehne,« pomembno je, da sem še tu. Dva meseca mi je tekla sokrvica iz rane. Potem sem začela s kemoterapijo. Osem ciklusov so mi predpisali, na vsaka dva tedna.« »Jaz sem jih imela samo šest, pa jih nisem prenesla. Po četrti mi je internist zamenjal recept, zdaj hodim na tole, lažjo varianto,« rečem. »Jaz tudi,« pokima Vida.
»Že od samega začetka kemoterapije nisem dobro prenašala. Slabost, bruhanje, ogaben okus v ustih. Parkrat sem zaradi slabosti pristala na urgenci. Malo me poštimajo, pa nazaj domov. Po peti kemoterapiji se nisem mogla pobrati. Roke in stopala so me boleli, kot bi mi kdo elektrošoke spuščal vanje, kemoterapija mi je poškodovala živčevje na dlaneh in stopalih. Tudi vstati nisem mogla iz postelje. Mravljinci in bolečine ves čas. Nohti na nogah so po peti kemoterapiji postali modri in so odpadli. Zdaj mi počasi rastejo novi.« »Avč. Nohti so moja nočna mora. Kako ste si pa pomagali?« vprašam. »Nikakor. Jedla sem protibolečinske tablete, trpela in molila. Po kemoterapiji so mi žile čisto zatrdele, grozne bolečine sem čutila v vsaki roki, kamor so me piknili.«
Ostanem brez besed: »In potem jaz, ki imam pol manj težav, jamram, kako mi je hudo. Ojoj. Res mi je žal.« Vida pomežikne: »Mah. Ne skrbi zame. Naj ti bo hudo zate. Nikomur drugemu ni.« (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 18, 03. 05. 2023.
