Janekove misli so bile pri enih postojankah v Ljubljani, moje pa pri drugih. No, do tja pa je bila zjutraj, v temi, ko sva vsak s svojim kupčkom oblačil tavala po hiši, še dolga pot.
Kot vselej (ne, ne zdi se mi, ampak je resnično) se je vreme zvečer vrnilo v zimski čas. Ne ravno tukaj v dolini, snežilo je do sredine Rombona. Ampak na Predelu! Strmela sem v fotografije cestne kamere in si želela, da bi bila še decembrska. Seveda ni bila! Mislila sem si: pa dobro, še vedno imam na avtu zimske gume. In sneg je moker. Morda nama uspe! Prisluškovala sem v sebi, ali mi kakšni slabi ali pa nelagodni občutki želijo kaj povedati. Nič! Hinavci, gotovo so še spali, hehe.
Skratka, iz pomladi sva bila v četrt ure v zimi. Zadnji klanček pred mejo je vedno odločilen. Vedno se je izšlo, ne pa tudi tokrat. Ko so kolesa avta zadrsala v sneg, je Janek poprijel ročaj nad glavo in ukazal: »Gremo nazaj.« Pri priči sem obrnila, ker sem videla na odcepu za Mangart snežni plug. Poleg moje intuicije je očitno tudi ta še dremal v jutru. In moja namera je bila, da ga zbudim. Šoferja, ne plug! Ampak še preden sem skovala svoj (malo nasilni načrt, že moram reči), je plug zaoral izza ovinka.
Se sprašujete zdaj o mojem nasilnem načrtu, kaj? Joj, ne! Ne vozim s seboj valjarja, hehe. Imam drugačne strategije prepričevanja ali prošenj. In čeprav me je malo sram, priznam, da so odvisne od mojega duševnega stanja (berite: volje, razdraženosti, strahu, okoliščin, občutka ogroženosti …). No, največkrat je ta strategija čisto prijazna: petkrat uporabim besede gospod, pa prosim in hvala. Včasih pa koga lahko tudi opomnim, da je ob šestih zjutraj res neprimerno ždeti v kabini in občudovati skozi zaveso snežink bele Loške stene. In belo zasneženo cesto. No, tokrat ni bilo potrebno nič od naštetega.
Nikoli pa v svoje takšne in drugačne strategije ne vpletam Janeka. Razen če bi šlo za življenje. Za njegovo življenje. Da bi rekla šoferju pluga, naj se zbudi in očisti cesto ob šestih zjutraj, ker je v avtu moj sin, ki ne razume natančno, kaj se dogaja, samo strah ga je? Ni govora! Tako ali tako imam (skoraj vedno) rezervni načrt! In drugo pot. Janek ni bil nikoli, in tudi ne bo nikoli, krajša ali pa lažja pot do nečesa.
Pred nekaj časa sem bila nekje, kjer so nastopali otroci s posebnimi potrebami. Brali so odlomek Cankarjeve Skodelice kave. Mene takšni dogodki vedno neskončno ganejo, ker vem, koliko truda so morali vložiti v priprave in s kakšnim veseljem in ponosom to pokažejo! In potem solze kar same pritečejo!
In potem sem razmišljala, da ti otroci seveda ne razumejo tega literarnega dela tako kot mi, večinski ljudje. Pred sto leti je bila pač pojem dobre matere tista, ki se je žrtvovala za družino, za dobrobit otrok se je odpovedala vsem svojim željam in sanjam, požrtvovalno je vzgajala otroke v dobre kristjane. Si trgala od ust, če je bila revščina, in trpela. Da ne omenjam tega, da je bila podložna možu, ki je bil seveda glavni v družini.
Vem, v vseh teh letih se je mnogo spremenilo! Očitno pa dve generaciji nista dovolj, da bi se spremenilo kakšno ljudsko mnenje. In tudi krivično bi bilo reči, kako je Skodelica kave kriva, da je še dandanes edino mama, ki se na vse pretege razdaja za otroke, dobra mama.
Zagotovo pa je takšno mnenje še trdovratnejše za mame, ki imamo otroke s posebnimi potrebami. Čeprav ljudje ne poznajo (pa tudi posebej ne želijo poznati) življenja družine s takšnim otrokom, menijo, da so ti revčki (berite: otroci s posebnimi potrebami) čisto nemočni in da je dolžnost mame, da jim posveti svoje življenje.
Ampak jaz si mislim: če sam nimaš ničesar, tudi ničesar ne moreš dati. Torej moram kot dobra mama kaj narediti zase, za svojo dušo, bi rekli, kaj prebrati, napisati, oditi za nekaj dni, včasih pa samo preživeti v samoti kakšno urico. Saj to potrebujemo, in če se le da, naredimo kdaj pa kdaj, vsi ljudje, ali ne? Nekakšen odklop, izlet v neko lastno deželo, od koder pridemo s svežim navdihom. Prav ta naša svežina je kot balzam za skupnost, za odnose z najbližjimi. In dobra mama ve, da se mora kdaj umakniti tudi zato, da lahko otrok (ali drugi v odnosu) spoznava svoje moči.
Vidite, tole pisanje je bilo za mojo dušo. In zdaj greva z Janekom poiskat kakšno knjigo in mu jo bom prebrala pred spanjem. In ne, to zagotovo ne bo Skodelica kave.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 18, 03. 05. 2023.
