Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Zvesta spremljavalka raka

Katarina Keček
22. 3. 2023, 06.00
Deli članek:

V času moje bolezni so me dosegle različne zgodbe o raku. Veliko jih je bilo s srečnim koncem.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Nekaj je bilo takšnih, kjer medicini ni uspelo ustaviti rasti nevarnega morilca, vsakič je tudi mene stisnilo, ker sem videla sebe v teh zgodbah. Nekaj je bilo takšnih, kjer so pacienti na svojo željo opustili zdravljenje z uradno medicino, vse so se končale enako žalostno. Nekaj pa je bilo tudi takšnih, ko so bolniki obupali in sami določili svoj prezgodnji konec. Znančev brat se je prejšnji teden obesil, ko je izvedel, da ima raka na požiralniku in bi mu kirurgi zavoljo tega morali odrezati jezik. Prejšnji mesec pa si je žile prerezala žlahtnica moje sosede, ker se ji je po nekaj letih rak vrnil z dvojno razsejalno močjo ter ni prenesla misli na ponovitev mučnega in negotovega zdravljenja. Vedno me strese ob teh novicah. So se ti ljudje rešili ali kako? Je to, da prekineš lastno življenje, pogum ali beg iz tega sveta? Je na drugem svetu potem boljše? Dobiš nagrado za beg iz realnosti? Posebno ložo morda? 

Po ocenah strokovnjakov ima približno polovica obolelih za rakom duševne težave, približno tretjina vseh bolnikov z rakom pa je depresivnih. Odkritih in ustrezno zdravljenih je le od 20 do 50 odstotkov bolnikov z rakom, ki imajo duševne težave. Po nekaterih ocenah onkoloških strokovnjakov najmanj 25 odstotkov bolnih z rakom v času zdravljenja in tudi po njem potrebuje redno psihoterapevtsko podporo. V strokovni literaturi je opisanih več kot 40 vrst psihoterapevtskih metod pri zdravljenju bolnih z rakom in vse so se pokazale koristne. Pomembno vlogo pri zdravljenju ima seveda tudi podpora družine, a so pogosto tudi svojci obolelega hudo prizadeti in še sami potrebujejo strokovno pomoč. Večina bolnikov se v času svojega zdravljenja sooča z negativno samopodobo in izgubo samospoštovanja. Različni postopki zdravljenja, kemoterapija in radioterapija lahko pustijo na bolniku prehodne ali trajne telesne spremembe ter posledice, poškodbe organov, deformacije, spremembe telesnih funkcij ne glede na vrsto raka. Negativno samopodobo v času bolezni ali neposredno po njej povečujejo tudi manjša učinkovitost ter neustrezna, velikokrat previsoka pričakovanja, ki jih imamo bolniki do sebe ali jih goji naša okolica do nas. S spremenjeno samopodobo se srečujemo bolniki z različnimi vrstami raka, a pri nekaterih, na primer pri bolnicah z rakom na dojki, je ta problem še izrazitejši. Že samo prehodne telesne spremembe, kot so izguba las in obrvi po kemoterapiji, lahko sprožijo močna čustva. Stiske se poglabljajo pri obsežnejših telesnih spremembah ali izgubi organov in udov. Telesno in duševno se med seboj tesno prepletata in vplivata drug na drugega, poti do okrevanja pa so dolge ter naporne.

Ker sem se na vse to pripravljala, morala sem se, drugače bi bilo vsega preveč za eno tako malo žensko, kot sem sama, sem tudi poiskala pomoč strokovne osebe. Ko sem začutila, da me temne misli silijo navzdol, da me grabijo za vrat in mi ne pustijo dihati, sem poiskala pomoč psihoterapevtke. Ni šlo drugače. Mogoče res nimam nobenega vpliva nad ničemer v svetu, sploh ne nad dogodki v svojem malem mikrokozmosu, imam pa zato edinstveno priložnost, da nadvladam lastne misli in postanem njihov kreator. In do tega bom zagotovo prišla prej s pomočjo psihoterapevtke kot antidepresivov. 

Prvi najin pogovor se je dotaknil ravno te teme. »Zdravljenje pogosto vključuje tudi medikamente,« reče psihoterapevtka Anja, ko sem prvič na terapiji pri njej.

»Zaradi travmatičnih dogodkov, ki se v mnogih primerih lahko začnejo že z našim rojstvom, morda pa še pred njim, je kemija naših možganov, pogosto pa tudi struktura, poškodovana oziroma neuravnovešena. Nihče od nas ne ve, kaj se v resnici dogaja v naši glavi, samo domišljamo si, da imamo vpogled. To stanje lahko relativno dolgo prikrivamo oziroma nekako zvozimo skozi življenje s pomočjo obrambnih in prilagoditvenih mehanizmov, žal pa se te reči akumulirajo in na neki točki vse delo na sebi ne pomaga več, ker je sistem preveč poškodovan. Če rečem bolj preprosto, mi nekaj dajemo, sistem pa tega ne zmore več vzeti, zato ni izboljšanja. Začnejo se pojavljati razne diagnoze, kot so depresija, anksioznost, izgorelost in podobno. Takrat je dobro poiskati pomoč in antidepresivi so ena izmed njih.« (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v  reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!