Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Kemo možgani

Katarina Keček
15. 3. 2023, 05.00
Deli članek:

»Ehm, ne bi,« rečem počasi. Nočem antidepresivov, sploh pa se mi zdi noro, da bi jih morala jemati tudi po koncu zdravljenja, vsaj dve leti, če želim kak pozitiven učinek.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

»Sem pa brala,« nadaljujem, »da tudi kemoterapija povzroča depresijo oziroma je slabša psihična kondicija posledica stranskih učinkov zdravljenja. Je to res?« »Včasih, ja, odvisno je od bolnika in njegovega primarnega psihičnega stanja. Bolni ob raku različno odreagirate, večina ga še vedno povezuje s smrtno obsodbo, čeprav je rak v resnici vedno bolj ozdravljiva bolezen.«

Na forumih in v klepetalnicah, kjer se srečujemo onkološki bolniki/ce in pogovarjamo o vsem, sem opazila, da se večina sotrpinov spopada z depresijo, mnogi duševno stisko blažijo z antidepresivi. Tudi sama opažam, da sem skozi tole bolezensko obdobje postala občutljivejša, hitreje in lažje se zjokam za vsako malenkost. Pogosteje me kaj gane, hitreje tudi odreagiram na zlobo, nesramnost, krivico. Kar naporno, sploh če se ne zavedaš, kaj se dogaja v tvojem telesu.

»Ni bolezni, ki je ne bi spremljala takšna negativna stigma in bi bila hkrati tako tabuizirana kot rak,« pove temnolasa psihoonkologinja z očali na Onkološkem inštitutu, ko se pojavim na dogovorjenem srečanju. »Imam težave s spominom, hitro se utrudim in izgubljam koncentracijo,« povem. »Če si zjutraj ne zapišem dnevnih opravkov na koledar, bom čez tri minute pozabila, o čem sem razmišljala.«

»Za večino ljudi ima že beseda rak zastrašujoč pomen,« nadaljuje psihoonkologinja z mirnim glasom. »Med nami je še vedno globoko zakoreninjena predstava o raku kot o neozdravljivi bolezni, navkljub novim znanstvenim dognanjem in vedno učinkovitejšim zdravilom. Ta predstava vpliva na razpoloženje, saj v naši glavi to bolezen še vedno povezujemo s trpljenjem, bolečinami in smrtjo. Zato ni čudno, da se pojavlja toliko duševnih stisk.« »Ampak,« rečem, »sumim, da so za takšne psihične težave lahko krivi tudi težki medikamenti, s katerimi zdravite raka. Sem brala, da dobimo nekateri onkološki bolniki med zdravljenjem tako imenovane 'kemo možgane' oziroma vi temu pojavu pravite tudi 'možganska megla'. Postajam neorganizirana, pogosto zmedena, imam težave s koncentracijo. Če jo najdem, je kratkega roka, pozabljam, imam težave z imeni, verbalnim in slikovnim spominom. Kaj se dogaja z mano? Imam skurjene možgane od kemoterapije ali kako?«

»Ne, to pa ne,« nadaljuje psihologinja še vedno z mirnim glasom, »ni čisto jasno, kaj povzroča težave s spominom pri ljudeh, ki imajo oziroma so preživeli raka. Vzroki so lahko povezani z zdravljenjem, z zapleti ali pa s čustvenimi reakcijami posameznika na diagnozo. Ponavadi ti simptomi izzvenijo, pri nekaterih bolnikih v nekaj mesecih, drugi se s tem lahko borijo še leta.«

Najpogostejši spremljevalki obolelih za rakom sta tesnoba in depresija, ki sta pri številnih prezrti in nezdravljeni. O tem se redko piše, še manj govori. Ko rak zareže v družino, bolnega in njegove svojce največkrat zelo izčrpa, saj sprošča močne duševne reakcije in odpira čustvene travme. Depresivnost, pomanjkanje volje, občutki brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, siromašenje komunikacije in spremenjena podoba, vse to so spremljevalci telesne bolezni in z vsemi temi občutki se spopadam tudi sama. Vsakodnevno. Žalost in potrtost sta normalna odgovora na boleče življenjske dogodke in pričakovani čustveni reakciji pri onkoloških bolnikih. Težko je ovrednotiti spremembe razpoloženja, ko se dejansko boriš za življenje.

Na žalost je depresija pri bolnikih včasih tako huda, da mnoge vodi celo do samomora. Pri rakavih bolnikih je samomor dvakrat pogostejši kot v splošni populaciji. O tem se v javnosti ne govori. Tudi družinski člani o tem ponavadi samo šepetajo. Umrl/a za posledicami raka. A ni vedno tako. (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.