Mnenja

Lovec na utrinke: Bolje biti jezen kot pa star

Vasja Jager
8. 2. 2023, 08.15
Deli članek:

Po mladih okoljevarstvenikih, protivladnih protestnikih, antivakserjih, nasprotnikih splava in zagovornikih javnega zdravstva je prejšnji teden prišlo rohnet, mahat s transparenti in plesat polko na ljubljanski Trg republike še nekaj tisoč upokojencev.

Urška Lukovnjak
Vasja Jager

Čeprav me prsti dobesedno žgejo od srbečice, vendarle ne bom nažigal po ozadjih shoda in motivih njegovih resničnih organizatorjev, ker bi bilo to negosposko početje, ki bi nas po nepotrebnem odmikalo od vsebine – vsebina pa je edino, s čimer se je moč upirati manipulacijam, sploh pa sem pod svojo klafeto nemara celo jaz gospod. In kot tak se vendarle trudim spoštovati sive lase in še tudi siva prepričanja tistih pripadnikov predhodnih generacij, ki so se prejšnji teden podali pred parlament. Kajti čeprav nedvomno drži, da živimo v urejeni, varni in razviti državi in da vsa ta splošna histerična katastofičnost in slovenski avtorasizem nista upravičena, vendarle drži tudi, da v teh časih in v tej družbi še zdaleč ni lahko biti star.

Začnimo z najočitnejšim in tudi največkrat oponašanim – penzijami. Te so glede na slovenski standard resnično nizke, še posebej ob sedanji draginji; v letu 2022 je povprečna starostna pokojnina znašala nekje 750 evrov neto oziroma 58 odstotkov povprečne plače. To je dosti premalo glede na potrebe večine slovenskih starostnikov in glede na druge razvite države; po priporočilih organizacije OECD bi morala povprečna pokojnina znašati najmanj 70 odstotkov povprečne plače, šele nad tem pragom je moč govoriti o pravičnosti. Zato je lahko razumeti gnev in razočaranje marsikatere slovenske penzionistke in penzionista, ki si je po desetletjih dela upravičeno obetal varno in udobno starost bodisi v lastnem stanovanju bodisi vsaj v domu za starejše, s polnim hladilnikom in zagotovljeno zdravstveno oskrbo – pa še za pomoč prekariziranemu in zapufanemu potomstvu bi moralo nekaj ostati v nogavici, po milosti božji pa nemara tudi za kakšen dopustek ali občasen dušni oddih s špricerjem ali ljubič romanom za groš. Spodobilo bi se in pravično bi bilo – a kaj, ko je ob današnjih cenah včasih že težko napolniti hladilnik, vse drugo pa je znanstvena fantastika: domovi za starejše so polni, zdravnikov ni, otroci in vnuki nimajo nikoli dovolj denarja, časa pa sploh ne. Ostanejo samo špricer in ljubič, Facebook in Kmetija; so se mar za to borili?

Ampak to še ni tisto, kar je po mojem resnično najhuje. Najhuje, kar se človeku lahko zgodi, je preteklik – so se za to borili? Za to, da se sedaj na starost čutijo nezaželene in iztrošene? Da jim z napeto kožo in neomejenim rokom uporabe obsedena družba očita gube in neuporabnost? So se borili za to, da se jih zdaj odriva na obrobje, getoizira v od sveta ločene domove, pokroviteljsko treplja po rami? Za to, da z nelagodjem, tesnobo in grozo zrejo na lomljenje temeljev sveta, za katere se je verjelo, da so večni, namesto tega pa jim v prsi vdira brezoblična zmešnjava vtisov, podatkov in identitet? Ne, za to se gotovo niso borili in zato se borijo sedaj: da se osmislijo, da se začutijo in da živijo. Zato je treba sedaj kuriti namišljeni medgeneracijski konflikt, si pripenjati na prsi medalje preteklih zaslug in še poslednjič zasesti svoj položaj v zaščitnici umikajoče se babyboomerske armade, ki je tako dolgo vladala svetu, četudi tako drugačnemu. Penzije so že fajn, ampak po mojem gre predvsem za to, in to lahko razumem. Ali če parafraziram Plavi orkestar, bolje biti jezen kot pa star. Zato samo drmajte, kar rohnite, mahajte s transparenti in plešite polko, kolikor vam duše dajo – pazite le, za kaj se dejansko borite, kadar se borite proti nečemu.

Še več zanimivosti in odličnih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.

revija Jana
V prodaji je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!