Na največji komercialni TV ste si lahko ogledali, kako je to šlo. Nekdanji namiznoteniški igralec je s pomočjo »zvestih« sodelavk in sodelavcev naivnežem izpulil na stotisoče, morda milijone evrov. V glavnem z obljubo, da bo, če plačajo in žebrajo, da so hepi, hepi (angl. happy, srečen), vse super. Naj razume, kdor more. Organi pregona so menda nemočni, sodstvo pa že kljuka prva zastaranja. Ker je spet enkrat zamočilo, bodo »maltretirani« verjetno terjali odškodnine. Davkoplačevalci smo navdušeni. Nauk zgodbe: več in za čim več jih nategneš, več dobiš. Tako ali drugače.
A pustimo sodstvo. Pravo vprašanje je, kako je mogoče, da toliko ljudi nasede tako prozornemu nategu?
Res jih ni malo. Kamorkoli se obrnemo, se zdi, da je v mnogih glavah tistega, čemur smo nekdaj rekli zdrava pamet ali razum, vedno manj. Navkljub vsem šolam in diplomam, ki jih v primerjavi s prejšnjimi generacijami danes odrasli premoremo. Tako rekoč ciklično se pojavljajo razno razni guruji in gurujke, ki ljudem – za bogato plačilo – obljubljalo nebesa na zemlji. Če že ne ozdravitve neozdravljive bolezni, pa vsaj neizmerno srečo. Prav boleče so spletne prevare, še posebej tiste, ko osamljene starejše ženske nekim za splet ustvarjenim mačom pošiljajo kupe verjetno ne ravno podarjenega denarja. In jih je potem tako zelo sram, da si tega večinoma niti povedati ne upajo. Na valu novodobnih naivnosti, ki enim kujejo dobičke, drugim pa kopljejo finančni potop, jih mnogo jaha.
Eni takih so najrazličnejši samooklicani terapevti za vse, ki brez formalnega znanja, brez spričeval in certifikatov, a žal z veliko podporo najrazličnejših medijev, ponujajo odrešitev ljudem v duševnih in psihičnih stiskah. Odpreš s. p. in kasiraš. Na spletu jih je kot listja in trave. Nepojmljivo se mi zdi, da tisti, ki zastopajo certificirane terapevte, že desetletje in več ne uspejo sestaviti ter sprejeti pravil delovanja! Halo!? Če bi hoteli, bi jih. Meni se zdi, da je to tako kot dvoživke v zdravstvu. Vsi mencajo, proti pa niso. Ker se mnogim splača. Tudi popularnost polagalcev rok, zaupanje v vedeževalke, numerologe, astralne dotike in kar je še takega sodita v ta kontekst.
A dokler gre za odločitev posameznika, velja, da je vsakdo svoje sreče – ali bankrota – kovač.
A zanikanje znanosti in zdrave pameti na eni in vera v najneverjetnejše teorije žal že dolgo ne vplivata več le na posameznika, temveč kar na vse nas. Na to, čemur rečemo skupnost, skupna zavest, skupno dobro. Ni tolažba, da se ne dogaja le nam, a zdi se, da Slovenci sodimo med bolj naivne, manj razumne in manj razsodne. Zame je bil proticepilski »sentiment« v Sloveniji razkritje. V duhu, saj ni res, pa je. Recimo, da razumni, pametni, razgledani, po večini vsi cepljeni proti vsemu, proti čemur se je cepiti dalo, so paradirali in se drli vse mogoče. Nikoli ne bom dojela, kako so pritegnili toliko ljudi. Tudi koga, ki ga danes ni več med nami. Zaradi nizke precepljenosti smo v Sloveniji še vedno bolj ogroženi. A tega si niti minister za zdravje ne upa jasno in glasno povedati. Ker vedno so pred nami kakšne volitve, mar ne!?
»Uspehi« proticepilskih gibanj pa imajo še usodnejše posnemovalce. Berem, da mnogi starši šolam ne dajo več soglasja za sistematični zdravniški pregled svojih otrok! V času, ko so mnogi otroci brez svojega zdravnika? Mar ti ljudje sploh razumejo, kaj počnejo? Si predstavljate mamo, ki hoče dobro otroku – katera pa ne? – in s prepovedjo pregleda morda prepreči pravočasno odkritje hude bolezni!? Ali ne dovoli cepljenja, ki bi hčer pozneje obvarovalo pred rakom!? Ni nemogoče. Žal.
In potem se čudimo, da se v svetu krepi avtoritarnost. Demokracija terja razum in razsodnost.
Revija Janašt. 42, 18.10.2022
