Mnenja

Papeževa pot v Canosso

Sonja Grizila
2. 8. 2022, 21.52
Posodobljeno: 2. 8. 2022, 21.55
Deli članek:

profimedia-
Uvodnik

V 86. letu življenja in v desetem letu pontifikata se je papež Frančišek odpravil med staroselce v Kanado, na več koncev te ogromne države, in povsod se s sklonjeno glavo opravičuje za grehe, ki jih je zagrešila Cerkev v spregi z uradno oblastjo. Obe ustanovi sta imeli »plemenite« želje, država je hotela prvotne prebivalce z etnocidom stopiti z zavojevalci, da se ne bi poigravali z idejami o kakršnikoli samostojnosti, Cerkev pa se je trudila iz njih izbiti prvotna verovanja in jih pregnesti v ponižne katoličane. Otroke med četrtim in šestnajstim letom so dobesedno kradli družinam, v nekaj desetletjih jih je kakšnih 150.000 bivalo v tako imenovanih rezidenčnih šolah, kjer so jih z nasiljem in zlorabami pretvarjali v sprejemljive državljane; šole so ukinili leta 1947. Več kot 6.000 jih je umrlo, škandal je izbruhnil, ko so našli eno od množičnih otroških grobišč.

Čisto mimogrede – vesoljna Cerkev se z vsemi sredstvi bori proti splavu (pa tudi proti kontracepciji), prek konservativnih politikov ji je to že marsikje uspelo, recimo na Poljskem, v ZDA, kjer na državni ravni abortus ni več dovoljen. O tem odločajo posamične države in nekatere so že uveljavile popolno prepoved. Namesto splava »ponujajo nosečnicam vsakršno pomoč in na koncu posvojitev, če je otrok nezaželen«. Kakšna hipokrizija, saj ne moreš verjeti! Ubogi papež se mora zaradi ravnanja cerkvenih ustanov opravičevati na vse konce in kraje, med drugim žrtvam sester magdalenk, ki so na Irskem (in to do leta 1998!) »skrbele« za neporočene nosečnice, ki so si morale z ročnim pranjem perila še dolga leta kupovati prostost, njihove otroke pa so nune brez vednosti in pristanka mater prodajale v posvojitev – ja, posvojitelji so morali plačati stroške poroda in oskrbe. Tisti, ki jih niso rešili posvojitelji, so hirali od lakote in zapuščenosti in, kot je znano, tudi na ta problem so opozorila množična grobišča z otroškimi kostmi okrog samostanov.

Ganljivo je gledati papeža Frančiška na vozičku, ki z jasno glavo in telesom, ki hira, potuje po svetu in skuša izboljšati svet, ki nam vsem zgineva pred očmi. Se spomnite, kako je začel svoj pontifikat? Množico na Markovem trgu, ki je čakala na njegov blagoslov, je prosil, naj ga blagoslovi. Opravičuje se za grehe, ki niso nastali med njegovo vladavino, pa tudi za tiste, ki se dogajajo kar naprej, kot spolne zlorabe in pogoltnost nekaterih cerkva. Pred kratkim je pristrigel peruti organizaciji Opus dei, državi v državi, ki ji kritiki pravijo kar finančna mafija in je tako močna, da je jasno, da se ne bo vdala kar tako.  

Pot med kanadskimi staroselci je na simbolni ravni precej podobna poti svetega rimskega cesarja Henrika IV. v Canosso, ko je šel prosit odpuščanja papeža Gregorja VII. Ta ga je namreč izobčil in preklel, saj si je cesar lastil pravice, da kar sam postavlja škofe, pa tudi papeža. Po dolgi poti je kar tri dni čakal na dežju in mrazu,  da ga je papež sprejel – in mu odpustil. Dež in mraz, čeprav sredi najbolj divjega poletja, doživlja v svoji duši tudi Frančišek, saj se ponižan opravičuje ljudem, ki jim je Cerkev pomagala uničiti življenje – namesto da bi oblastnike opozarjala (in kakšnega tudi izobčila), da to ni krščansko. Kadar je sveti oče v stiski, praviloma govori špansko, torej svoj rodni jezik, in na poti po Kanadi je španščino pogosto slišati. Ljudje ga imajo radi in ga toplo sprejemajo, hkrati pa mu očitajo, da je kesanje prepozno in da samo z opravičilom nimajo kaj početi. Predsednik kanadske vlade, ki se prav tako opravičuje, je obljubil pomoč in odškodnine, kaj pa lahko ponudi papež? Kako zaceliti globoke rane, ki so nastale v ljudeh, družinah, skupnostih in je lahko denar le obliž z nekaj anestetika?

Revija Janašt. 312. 8. 2022