Mnenja

Televizija je kot posiljena ženska

Sonja Grizila
20. 6. 2022, 22.00
Deli članek:

Revija Jana
Uvodnik

Pretiravam? Morda pa ne. Prejšnja vlada je naredila vse, da bi nacionalno televizijo spravila na hrbet, in pri tem ni nič vprašala za soglasje, ki loči običajen odnos od posilstva. Izginjale so oddaje, izginjali so ljudje, vse to zavito v floskule, kot so »uravnoteženost, pluralnost, gledljivost«. Tudi zdaj, ko imamo novo vlado, se dolga roka iz prejšnjega obdobja ni umirila, še naprej grozi, davi in grabi, saj si je pravočasno zagotovila dovolj zvestih kadrov. Med zadnjimi zagroženimi varčevalnimi ukrepi je ukinitev nekaterih pomembnih dopisništev v svetu, a to še ni vse – zadnji dan, ko so še sprejemali vloge na razpis za direktorja nacionalne televizije, se je v tamkajšnjem vložišču pojavil Uroš Urbanija, kolovodja uničevalcev slovenskih medijev. Se je prijavil na razpis? Ali pa je bila to le slaba šala, kot da hoče instituciji, ki jo je ves svoj mandat na Ukomu posiljeval z analizami vsebine, še malce greniti življenje, preden dobi službo na Novi TV? Bi se v programskem svetu res lahko našlo toliko perverznežev, da bi ga celo potrdili, če prijava ni potegavščina?

V ponedeljek so zaposleni na nacionalki znova stavkali, kdove kolikič so pojasnili, zakaj sta javna televizija in radio tako zelo pomembna. Preden se bo nova vlada zbudila in prebila čez pasti, ki jih je nastavila prejšnja, se lahko zgodi še veliko težko popravljivega. Ukiniti dopisništva v tujini in sredi mandata odpoklicati novinarje in njihove partnerje, ki so praviloma snemalci?

Zaradi varčevanja? Opozicija se zavzema, da bi RTV-prispevek ukinili, javni zavod prosjači, da bi ga dvignili za dobra dva evra, s čimer bi se pokrila večina stroškov, jaz pa pravim, da bi prispevek povišali za pet evrov. Da si bo lahko posiljena javna televizija opomogla, ko se bo znova postavila na noge. Če je naš družinski proračun utrpel precej več, ko smo prispevali za plače kolegov na STA-ju, bo pa zmogel še 60 evrov na leto. Je pa seveda treba poskrbeti za tiste, ki tega ne zmorejo. Javne medije namreč mora financirati javnost, torej državljani, ker si lahko le tako zagotovimo, da na poročanje in komentiranje ne bo vplivala aktualna oblast in gospodarstvo s svojim oglaševanjem.

Žal se nacionalni televiziji (radiu za zdaj manj) dogaja tisto, kar doživljajo posiljene ženske – obtožujejo jih, da so si same krive, ker so hodile naokoli v prekratkih krilih in preveč nadišavljene, morda celo v rdečih čeveljcih s previsokimi petami. In se odvračajo od njih, namesto da bi jim pomagali doseči pravico. Veliko ljudi poznam, žal, ki se z nacionalke selijo na komercialne televizije, češ da na RTV Slovenija tako in tako vse propada, da ni več kaj gledati. Dogaja se točno tisto, kar si je opozicija želela: da gledanost strmoglavi, da Igorji, Vlaste, Ksenije, Mojce, Erike, Evgeni in Evgenije, Janki, Boštjani, Dejani in drugi izjemno kredibilni in prepoznavni kadri obupajo in se porazgubijo po drugih hišah. Ker potem pa posiljene nacionalke res ne bo mogoče postaviti na zdrave noge.

Čisto mimogrede, za tiste z zgodovinskim spominom in one, ki se bodo morali poučiti: 15. aprila 1968 smo dobili prvi televizijski dnevnik, narejen doma in v slovenščini; prej je termin ob osmi uri zvečer prevzemala jugoslovanska oziroma beograjska televizija. V Beogradu naše »osamosvojitve« niso bili veseli, še posebno ker smo imeli tam obsežno in kolikor mogoče kritično dopisništvo. Pa čeprav bi seveda lahko povzemali jugo novice … Poročanje iz nekdanje prestolnice je izjemno pripomoglo k osamosvojitvi, ste pozabili? Zato so dopisništva v vseh državah, ki so za nas pomembne, nujna – gre za naša stališča in naše interese, ki ne zanimajo nobene tuje agencije. Je to tako težko razumeti?

Revija Janašt. 2521. 6. 2022