Za darilo sem dobila napravico v lični škatlici, žal je bila darovalka tak pozorna, da je dala zadevo aranžirati v cvetličarni, pri tem pa so zavrgli originalno embalažo pa tudi navodila. Očitno je zadeva splošno znana vsakemu bedaku – razen meni. Res ne vem, kaj naj naredim, da se ne bom osramotila. S stvarmi, ki jih še nikoli nisi videl, je lahko velik križ.

Bilo je pred davnimi leti, ko sva z gimnazijsko prijateljico služili počitniški denar v nekem počitniškem domu ob morju kot servirki. Imela je dolge lase, ki si jih je morala med strežbo speti v rep, vendar ji je zmeraj zmanjkovalo sponk, gumic in trakov za ta nadležni postopek. Nekega dne so gostje še posebej zvedavo zijali za mojo sicer čedno sošolko, potem pa so se že kar naglas hihitali. Le čemu, za vraga? Potem jo je upravnik doma nekam odvlekel in nazaj je prišla s spuščenimi lasmi. Lase je imela namreč povezane … s kondomom. Celo škatlo jih je našla na plaži, a kaj ko jih ni še nikoli videla, na ovitku pa je pisalo nekaj takega kot »riz guma«.

Oni dan me je poklicala sestrična in mi med tuljenjem dopovedovala, da imajo pri hiši žival, ki skače. Kenguru? Ne, čisto majčkena je, zelo verjetno je insekt. Potem bo bolha, sem strokovno ugotovila. Hm, zares je nisem videla že mnogo let. Pri sestrični je bilo potem obsedno stanje. Poklicala je skupino za deratizacijo, prebelila stanovanje, dala prelakirat parket, vse cunje so se znašle v kemični čistilnici, vsi čevlji pa so bili nadrgnjeni s petrolejem. Ko je zapravila kup denarja in v stanovanju ni bilo za živet od vonjav po kemikalijah, je pridrvela k nam in med strašnejšim tuljenjem povedala, da tista žival še zmeraj skače, pravzaprav sta že dve. In pri tem se je od živčnosti kar naprej praskala po glavi. »Se mi zdi, da imaš uši,« je rekla strokovno babica, ji dala glavnik in bel papir na mizo. In ukazala, naj se češe. Prav kmalu je bilo na papirju nekaj tistih strašnih živalic. Prvič v življenju sva videli uši, ki jih je sestričnin mulec prinesel iz šole.

Moja zgoda z »nikoli videno« je še nekoliko bolj dramatična. Ko je bil naš smrkavec v osnovni šoli, se je nenadoma začel zanimati za lončnice. V lonček je posejal seme, ki ga je menda dobil pri biologiji, in potem je rastlinica rasla na njegovi pisalni mizi. Nič kaj posebej lepa ni bila, ampak kaj hočeš, naj ima otrok veselje. Ko je bil na počitnicah, sem tisto reč skrbno zalivala in negovala, da ne bi bil sinko prizadet, če bi se posušila. Potem je prišel nekega dne na obisk možev sodelavec in bleknil »o, a vi pa kar takole vsem na očeh gojite marihuano«.  Me je skoraj kap, indijska konoplja pa je z lončkom vred končala v smeteh v tako sesekljanem stanju, da je niti s pinceto ne bi bilo mogoče več sestaviti. Integriteto mulčeve zadnjice je obvarovala babica, češ da ni vedel, kaj goji. Bi rekla.              

Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021