Mnenja

Dva papeža sta recept za razkol

Jelka Sežun
20. 1. 2020, 22.26
Posodobljeno: 20. 1. 2020, 22.26
Deli članek:

Zarja Jana
Da imata novi in stari papež zelo različne poglede na marsikaj ni dolgo ostalo skrito

Fotografija je polna miline in poduhovljenosti, novi papež Frančišek poljublja roko prejšnjemu, Benediktu, nad njima pa dobrohotno sije Benediktov čedni tajnik. Trije dobri prijatelji, polni strpnosti in ljubezni do bližnjega? Ne čisto.

Ko je papež Benedikt XVI. leta 2013 odstopil in so izvolili novega, Frančiška, je mnoge skrbelo, da imamo zdaj enega papeža preveč, skoraj 600 let, od leta 1415, se namreč ni zgodilo, da bi imeli dva papeža hkrati, enega na prestolu sv. Petra in drugega upokojenega, ki je več kot pripravljen delati zgago. Čeprav je upokojenec Benedikt obljubljal, da bo »skrit pred svetom«, čeprav je novemu papežu obljubil »sinovsko pokornost«, se vedno bolj kaže, da je imel prav oxfordski profesor cerkvene zgodovine Diarmaid MacCulloch, ko je leta 2018 rekel, da sta »dva papeža recept za razkol«. Takrat so se že kazale razpoke med Benediktom in Frančiškom, ki sta se na uradnih fotografijah (še vedno) bratovsko objemala.

Da imata novi in stari papež zelo različne poglede na marsikaj – na homoseksualnost, žensko duhovništvo, ponovne poroke ločencev, spolne zlorabe v Cerkvi, predvsem pa na celibat – ni dolgo ostalo skrito, a medtem ko so si njuni podporniki, konservativci na strani Benedikta, bolj svobodomiselni na strani Frančiška, zelo glasno in povsem javno skakali v lase, sta sedanji papež in »zaslužni papež«, ta naziv si je Benedikt nadel kar sam, o svojih domnevnih nesporazumih molčala. No, v glavnem molčala, iz Benediktovega tabora je sem in tja priletela kakšna puščica. Tu vstopi v zgodbo tretji igralec, Benediktov osebni tajnik Georg Gänswein, postaven nadškof, ki slovi po spretnosti pri smučanju in tenisu, po svojih odličnih krojačih in po vzdevku Bel Giorgio, Lepi Jurij. Leta 2016 je Lepi Jurij izjavil, da sta Frančišek in Benedikt skupaj en sam »razširjen« papeški urad z enim »aktivnim« in drugim »kontemplativnim« članom. Frančišek je dal takoj vedeti, kaj misli o dvoglavem papeževanju. »Papež je en sam,« je pribil.

In od tam je šlo samo še navzdol, leto pozneje je na pogrebu cerkvenega dostojanstvenika Gänswein prebral Benediktovo pismo. Ena sama vrstica je bila dovolj, da je spet frčalo papeško perje: »Gospod ne zapušča svoje Cerkve, čeprav je barka zajela toliko vode, da je tik na tem, da se prevrne.« Barka, saj razumete, je Cerkev, papež pa je njen kapitan. Zdelo se je, da pismo pravi, da se Cerkev pod Frančiškovo vladavino potaplja. Lani je Benedikt prešel v direktni napad, aprila je napisal dolgo pismo, v katerem je krivdo za spolne zlorabe v Cerkvi valil na permisivno kulturo, na preveč naprednih teoloških idej in premalo boga v zahodnem svetu. In so si to nekateri razlagali kot odkrit napad na Frančiška, ki je za pedofilijo v Cerkvi krivil prav Cerkev sàmo.

Ampak vse to so bili šele opozorilni streli. Prejšnji teden pa je reklo bum. No, pravzaprav je reklo BUM!!! 

Več v reviji Zarja Jana št. 3, 21. 1. 2020