Mnenja

Prišepni na pravo uho

Sonja Grizila
14. 5. 2019, 08.01
Deli članek:

»Ma kej se drenjste, kadar vidiste, da ne moreste ...« Se spomnite tega slogana, ki je spremljal animirano TV-reklamo za Mercator?

Shutterstock
Prišepni na pravo uho

Vsi smo ga ponavljali, če so le nanesle primerne okoliščine, najboljši sosed nam je zlezel pod kožo ne le zato, ker je bil čedalje bolje založen, ampak tudi ker je veljal za nacionalni ponos, ki uspeva tudi drugod, vse tja do Odese, in ki posredno ali neposredno daje kruh lepemu številu državljanov. Zato smo bili seveda iz sebe, ko se je ugotovilo, da Mercatorju ne gre dobro, da ima ogromen dolg in da hoče banka denar nazaj. In da države čisto nič ne zanima, kdo se bo polastil paradnega trgovca, da bo le bančna luknja manjša. Še sreča, da so sprejeli vsaj Lex Mercator, kar pomeni, da sedi v upravi tudi izredni (slovenski) član, ki preprečuje prelivanje denarja in pooblastil v druge dele Agrokorjeve propadle verige. Že takrat, ko so Mercator z velikim pompom prodajali, smo vedeli, da Ivica Todorić ni angel, da ima veliko dolgov in da torej ne bo ravno sanjski strateški lastnik. Seveda se je delo preiskovalnih novinarjev, ki morajo imeti dovolj znanja, pa tudi zveze (sami pač ne morejo in navsezadnje tudi ne smejo vdirati v arhive in računalnike ter montirati prisluškovalnih naprav), usmerilo v to nenavadno prodajo. Tako smo pred šestimi leti lahko v Dnevniku brali zapisane posnetke policijskih prisluhov med nekaterimi poslovneži in odvetniki, iz katerih je bilo mogoče razbrati, kaj se dogaja v ozadju prodaje Mercatorja. Štirje novinarji so se zdaj znašli na zatožni klopi, obtoženi so za zlorabo osebnih podatkov. Kako – osebnih? Kolikor se spomnim, niso objavili pomenkov o njihovih izletih, ljubicah, kdo ima boljši rolex in hitrejšo jahto, ampak so govorili o prodaji Mercatorja. Ki nas je kakopak zanimala takrat, pa tudi zdaj, ko je Todorić na zatožni klopi. Ampak krivi so, kot zmeraj, novinarji, ki nočejo izdati, kje so dobili posnetek, in ki trmasto vztrajajo, da svobodni mediji ne poznajo razlike med javnim in zasebnim, ko gre za splošni interes. Kolikokrat smo vseh sort pomembneže ujeli, kako so govorili javno eno, zasebno pa o isti stvari nekaj čisto drugega. Kasneje se je izkazalo, da je bilo tisto drugo prava resnica. Novinarska srenja je seveda planila pokonci ter svoje kolege in kolegici brani, ker niso napadeni le oni, ampak tudi poklic in poslanstvo vseh.

Nacionalnemu preiskovalnemu uradu pravzaprav niti prišepniti ni bilo treba, da je bilo s polnjenjem ogromne bančne luknje, ki jo je zaukazal Bruselj, nekaj hudo narobe – mnogi ekonomisti so dokazovali, da smo jo preplačali vsaj za milijardo, verjetno celo veliko več. Navadnemu smrtniku sploh ni jasno, kam lahko izgine tako gromozanska količina denarja, dolg je dolg in amen. Ampak v poslovnem svetu žal ni čisto tako. In so šli kriminalisti, ki se spoznajo na finance, pred pol leta preiskovat Banko Slovenije, da bi ugotovili, po kakšni metodologiji so vendar izračunali gromozanski primanjkljaj. Spomnimo se, kako so v Ljubljano letali ugledni bančni strokovnjaki z vseh koncev sveta, z lepimi dnevnicami in 500 evri honorarja na uro, da bi nas razkrinkali. In kaznovali. Po kakšnem ključu so kar sami zniževali vrednost hipotek? 

Več v reviji Zarja št. 20, 14. 5. 2019.