Dosedanja glasovanja so bila na voliščih videti približno takole – priletni ali vsaj že precej zreli člani volilne komisije so sprejemali prav tako priletne volivce, vsi so bili bolj ali manj zagrizene sorte. Eni so prišli zato, da podprejo izbranca ali izbranko svojega srca, če zna igrati na orglice, toliko bolje, drugi so volili iz principa, ker pač volijo zmeraj, pa če padajo sekire z neba. Ker je to čast in dolžnost. Eni so prišli naravnost od maše, drugi z bolšjega trga, tako, mimogrede. Drugače si ni mogoče razložiti, zakaj smo na zadnjih evropskih volitvah dosegli 24-odstotno volilno udeležbo, eno izmed najslabših na kontinentu. Mladih skorajda ni bilo.

Ampak letos bo morda drugače. Prebujajo se dijaki, študentje, športniki, umetniki, mladina z občasnimi zaposlitvami, mirovniki, humanitarci in se sprašujejo, kam vendar gre ta svet. Ga še lahko zavremo in napravimo prijaznejšega? Ali pa jim je že uspelo skuhati nas kot žabe, ne da bi se zavedali? Povsod se rojevajo skupine skrajnih desničarjev, ki jih ponekod (v imenu demokracije) puščajo pri miru, ker da jih je malo in niso nevarni, so samo nadležni, drugod jim kaj hitro pristrižejo peruti. Še posebno, ko se na svetu zgodi kaj hudega, pa se ugotovi, da teroristi niso bili muslimani, ampak zelo katoliški psihopati (kot se je zgodilo na Novi Zelandiji, na Norveškem in še marsikje), ki so jih navdušila neonacifašistična gibanja. Dobro, si rečeš, v tem šizofrenem svetu se takšne reči tu in tam zgodijo, je pač treba vzeti v zakup. A ko se ekstremisti prebijejo v parlament s programi, polnimi žičnatih ograj, migrantov, prednostnih list za svoje, suženjske delovne zakonodaje, okoljske ignorance, ozemeljskih apetitov in rinjenja žensk za štedilnike, je šale konec.

Več v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.