Vaščani so ga besno čistili z brusilko in razmišljali celo o nekakšni vaški straži, da bi zasačili nepridiprave, a so potem ubrali drugačno pot – svastiki so dorisali še nekaj črt in nastalo je okence. Kar nekaj se jih je nabralo, potem so vandali očitno popustili. Le kaj jih je tako motilo? Spomenik padlim borcem nekaj metrov proč, vsakoletna proslava in množičen pohod v spomin na 8. marec 1943, takrat so Italijani izgnali v taborišča vse odrasle vaščane, otroke pa pustili na cesti?

Kaj pravzaprav razmišljajo ljudje, ki se poigravajo s fašističnimi in nacističnimi simboli in gesli, vozijo svinjske polovice pred džamije in na frekvencah, doniranih iz ne zelo prijazne tujine, poročajo, da so Notre-Dame nedvomno zažgali islamski teroristi, še prej pa posilili kopico vzornih katoličank? Nekateri najbrž nič kaj dosti, tako luštno je protestirati, a ne, in ljudi najlažje razkuriš s čim močnim, kot je recimo kljukasti križ. Če si pri tem omisliš še izzivalno frizuro, se odeneš v črnino, razkazuješ tetovaže z raznoraznimi gesli in ob tem rožljaš z verigo, je učinek še toliko večji. Kakšen politični progam imajo? Zelo preprost – vse, ki so drugačni, po videzu in vrednotah, je treba zatolči, ker potem bo svet, vsaj njihov, rešen. Nihče jih ne jemlje preveč resno, so pač socialni psihopati, dokler se ne zgodi kakšen Breivik, ki pobije 77 mladih Norvežanov, na sodišču salutira z nacističnim pozdravom in vsaj za hip strezni Evropo, da prava nevarnost ni zunaj nje – v migracijah, ki so zmeraj bile in bodo, ampak znotraj nje. V voditeljih in gibanjih, ki so rasistični in imperialistični obenem, ter v  nenavadno hitrem pozabljanju, da smo imeli v Evropi zelo pred kratkim vojno. Saj veste, kje.

Kaj vedo mladi o drugi svetovni vojni in o nacifašizmu, ki jo je povzročil? Moja generacija veliko, ker so bili naši starši večinoma otroci, ko se je dogajala, a jim kljub mladosti niso bili prihranjeni strah, smrt, lakota, mraz, bombardiranje, taborišča, poniževanja, celo kradli so jih in dajali v posvojitev vzornim državljanom rajha. Svojim otrokom smo lahko vsaj iz druge roke dopovedali, da je edino, kar šteje, mir, pa čeprav ni ravno idealen. Zavezniki so poskrbeli, da so Nemci temeljito prečistili svoje misli in duha, tako zdaj veljajo za eno najobčutljivejših nacij za človekove pravice. Pa se jim kljub temu dogaja neonacizem. Kaj pa Italijani, ki katarze niso doživeli, saj so končali vojno na strani zmagovalcev in se jim Tajanijevo blebetanje v Bazovici ne zdi nič spornega? In Madžari, ki se imajo za žrtve komunistične preobrazbe in so prepričani, da lahko posegajo v naše medije? Pa mi, ki smo se klali med seboj (dobesedno in v prenesenem smislu) po nacionalnih, verskih in političnih linijah vse tja do Makedonije? In mnogi drugi?

Več v reviji Zarja št. 17, 23. 4. 2019.