Mnenja

Gradnja ali samogradnja, to je zdaj vprašanje

Anton Komat
25. 10. 2017, 09.00
Deli članek:

Ste slišali za odvetnika, ki mu je vodovodni inštalater izstavil račun? Ko je odvetnik videl znesek, je osupnil in kriknil: »Kaaj!? Zaračunali ste mi dvesto dolarjev na uro. Jaz kot odvetnik ne zaslužim toliko.« Inštalater mu je mirno odgovoril: »Tudi jaz nisem zaslužil toliko, ko sem bil še odvetnik.«

Arhiv Svet24
Anton Komat

Pričujočo prigodo, ki jo je zapisal Anthony de Mello, nisem navedel kot primer zapovedane fleksibilnosti delovne sile, ki se skozi vseživljenjsko učenje prodaja na trgu dela. Najbrž je prekvalifikacija odvetnika v inštalaterja lažja kot obratna pot. Nisem želel poudariti niti tega, da je vsako delo častno, čeprav smo priče razvrednotenju dela z ogabnim izrazom »človeški kapital«.

Moj motiv je bilo sedanje ogorčenje gradbenih podjetnikov pri Obrtni zbornici Slovenije (OZS) zaradi dovoljene gradnje v lastni režiji, torej samogradnje. Spremembe zakona o gradnjah so se resda pripravljale kar dolgo in pri tem je OZS tvorno sodelovala. Ko je v javnost pricurljala vest, da bo samogradnja prepovedana, je med državljani zavrelo, saj je bila več kot polovica stanovanjskih hiš pri nas zgrajena v samogradnji. To ni samo del večstoletne slovenske tradicije pomoči sosedov in prijateljev pri gradnji, ampak tudi edini izhod za večino prebivalstva, ki ne premore dovolj denarja. Brez samogradnje bi bila več kot polovica državljanov brez lastne strehe nad glavo. Običajna pot samograditelja je bila: stavbno zemljišče kot darilo staršev ali sorodnikov, nabava potrebnega materiala, pomoč sosedov in prijateljev pri preprostih delih in plačilo obrtnikom za zahtevnejša dela. Taka je tudi moja izkušnja, do tretje faze je gradilo gradbeno podjetje, elektro, vodovod in centralno ogrevanje obrtniki, z očetom pa sva sama položila hidroizolacijo, ladijski pod, opaže, prebelila stene in premazala vse lesen dele. Spominjam se, da sem nagnal pijane polagalce keramike in ploščice položil sam. Še danes, po tridesetih letih, ni nobena odpadla. Samogradnja se je zaradi omejenih dohodkov prebivalstva v večini primerov zavlekla na več let, vendar so bila dela izvedena kakovostno. Nihče pri zdravi pameti si ni privoščil, da bi živel v nevarni hiši, kjer se mu lahko sesuje strop na glavo, skozi slabo hidroizolacijo temeljev vdre voda ali mu čez nekaj let zamaka skozi nemarno izvedeno kritino. Nasprotno pa vsi poznamo iz medijev po ujmah odkrite strehe vrtcev, šol in drugih javnih objektov, ki jih zanesljivo niso gradili samograditelji. Da o katastrofalnih gradnjah naših cest, avtocest, mostov, predorov, bolnic in stanovanjskih blokov ne govorim. Znameniti šentviški predor, Trojane, Onkološki inštitut in podobna gradbena skropucala so samo del grozljivih zgodb o podvigih gradbenih tajkunov. Nedolgo tega sem srečal znanko in potožila mi je, da v sedem let starem bloku, kjer živi, na več mestih pušča streha, stanovanja so vlažna in plesniva vse do drugega nadstropja, omet se lušči in tudi okna ne tesnijo več. Ko sem jo vprašal glede reklamacij, je le zamahnila z roko in povedala, da brez tožbe ne bo šlo. Za sodne postopke pa vemo, kako dolgo trajajo. Prijateljica mi je povedala, da so ji gradbeni »mojstri« namesto dveh ponikovalnic meteorne vode vgradili dve cevi s premerom pol metra. Ko ji je zalilo kletne prostore, v katerih ima atelje, je zaman iskala podjetnika, saj GSM-številka ni več obstajala, firma pa je bila izbrisana iz registra. Posledica reševalne akcije sta bila s težko mehanizacijo uničen vrt in račun za več kot tri tisoč evrov. Znanec mi je pravil, da so mu »mojstri« pred polaganjem hidroizolacije požgali zaščitno plast izolacijske folije, da bi delo hitreje potekalo. Ker hiša stoji na prodišču blizu reke, je poplavilo klet in sledila je izjemno draga sanacija hiše. Tudi ta podjetnik ni bil več dosegljiv za reklamacije. V zadnjih dveh primerih ni šlo za šušmarje, temveč je bil plačan izstavljen račun. Zanimivo, kako kratek rok trajanja imajo gradbene firme, danes so, jutri skrivnostno izginejo. Naj bo dovolj, saj najbrž poznate mnogo podobnih zgodb iz pripovedovanj ali lastne bridke izkušnje.

Vrtnarjenje – delo na črno

Vrnimo se torej na protest gradbenih podjetnikov pri OZS. Navedel sem, da je bila v predlogu gradbenega zakona samogradnja prepovedana, vendar je odbor DZ za infrastrukturo v zadnjem trenutku vnesel besedilo: »Investitorju ne bo treba izbrati pooblaščenega izvajalca gradbenih del, temveč bo gradnjo, če je za lastne potrebe, lahko izvajal sam.« Vlada k temu dodaja: »Pravila bodo za vse enaka.« Gradbinci so zagnali vik in krik, da bodo posledice hude: nekakovostne gradnje, nevarne stavbe, nelojalna konkurenca in da se je s tem ustvarila »zibelka za delo na črno.« O njihovi kakovosti gradnje naj se zamislijo sami, ljudje o tem vemo dovolj in preveč. O nelojalni konkurenci lahko dodam le, da samogradnja ni nelojalna, ampak primerna konkurenca glede na pogosto oderuške račune gradbincev. Ravno samogradnja jih lahko prisili, da cene vsaj približno uskladijo s kupno močjo prebivalstva. Naj bodo konkurenčni in fleksibilni. Ali je opravičljivo, da živijo na veliki nogi na račun slabo plačanih tujih delavcev, hkrati pa odirajo ljudi, ki želijo živeti v svojem domu? Na Dunaju so najemnine stanovanj povprečno nižje kot v Ljubljani, čeprav imajo Avstrijci vsaj enkrat višje dohodke. Pri nas je lahko uspešen vsak obrtnik, ki dela dobro za primerno ceno. Sicer pa, ali ni obrtnik, ki sebi gradi hišo, tudi v samogradnji? Glede »zibelke dela na črno« pa le tole: delo na črno je dogovor obeh strani, ki se začne z vprašanjem, ali z računom ali brez njega.

Malce daljši uvod o gradnji bivališč pa ima mnogo širše sporočilo. Zahteva po prepovedi samogradenj se lahko nadaljuje tudi na druga področja, delo na črno lahko postane tudi pridelava na domačem vrtu, ker odžira delo kmetom in trgovcem; kuhanje hrane in domača peka kruha je nelojalna konkurenca gostilnam in pekarnam; pranje in likanje odžirata delo pralnicam in likalnicam; britje in domače barvanje las odžira delo brivnicam in frizerskim salonom, tudi čiščenje stanovanj bi morali prepustiti čistilnim servisom in domača popravila avta mehaničnim delavnicam. Druge možnosti prepuščam vaši domišljiji.

Moč lokalne skupnosti

Druga stran, torej kapital, vse bolj poskuša privatizirati dela, ki so bila od nekdaj v domači izvedbi, in pri tem jo podpira politika z ustreznim pravnim redom. Venomer se zlorablja pravo. Oblast, ki posiljuje ljudstvo s številnimi zakoni, ljudstvu preprečuje, da bi razvilo dejavnosti, ki so lastne njegovi naravi in tradiciji, zato postane ubožno. Za vsako dejavnost potrebujejo ljudje dovoljenje »pristojnega uradnika«. Nikakršne pobude od spodaj ni mogoče realizirati brez podpisa »odgovornega«. Politika piše zakonike po nareku kapitala, ki mu sledi kot zvesti pes svojemu gospodarju. Kako se osvoboditi tega zla? Ne potrebujemo pravne države, kakor jo poznamo danes, zahtevajmo pravično državo!

Uspelo nam bo, če se bomo ponovno naučili sodelovati. Moč in suverenost lokalne skupnosti sta dediščina prednikov, da je treba na lokalni ravni sodelovati na vseh pomembnih področjih preživetja: pri gradnji bivališč, energetski oskrbi, hrani in vodi, obleki in obutvi, skrbi za zdravje, vzgoji in izobraževanju, kulturni identiteti in neposredni demokraciji. S takim razvojem bo lokalna skupnost zaživela v svojem opolnomočenju in lažje preživela preizkušnje, ki so pred nami. Moramo se začeti ukvarjati s problemom preživetja, ne pa s problemom materialnega izobilja. Znameniti avstrijski filozof Ivan Illich nas opozarja na usodno dilemo: »Sožitje ali tehnofašizem!« Osnovne biotske potrebe moramo zadovoljevati z najmanjšim trošenjem surovin, energije in dela ter povzročiti kar najmanj škode naravi. Zato sta nujna decentralizacija gospodarstva in avtonomno preživetje čim samozadostnejše lokalne skupnosti. Odpirati je treba nova polja svobode, da bi omogočili sodelovanje in samoupravljanje ljudi. Samoupravljanje predpostavlja družbene skupine, ki so dovolj majhne, da lahko omogočijo bogastvo človeške izmenjave in možnosti, da se vsaj en del produkcije uskladi z lokalnimi potrebami ljudi. Nič novega, tako so stoletja živeli naši predniki – in preživeli.