Mnenja

Nacionalna sramota ostaja

Milka Krapež
15. 8. 2017, 00.00
Deli članek:

Zapleti na oddelku otroške srčne kirurgije ljubljanskega kliničnega centra se kar ne končajo.

Šušlja se o napačnih diagnozah (in posledično o napačnem zdravljenju). O tem, da so najpomembnejši osebni interesi, kdo s kom šepeta na blazini in kdo ima od tega koristi, govori ves klinični center. Razumljivo, da so govorice prodrle tudi v javnost.

Ko je izraelski kirurg David Mišali leta 2015 nehal prihajati v Ljubljano operirat male bolnike, se na otroški srčni kirurgiji ni zgodilo nič dobrega. Po treh letih ta oddelek nima ne lastnega ne tujega otroškega srčnega kirurga; ne sodeluje z nobenim tujim centrom več. Strokovna direktorica Marija Pfeifer je že nekajkrat javno zagotovila, da je UKC »tik pred podpisom pogodbe s tujim centrom«, a da je treba urediti še »nekaj podrobnosti«. O tem je našim poslancem govorila decembra lani, pred njo so to zagotavljali tudi drugi zaposleni v UKC Ljubljana, od Rajka Kende, neodstopljivega strokovnega direktorja Pediatrične klinike naprej. Nazadnje so isto bajko pripovedovali odgovorni iz te ustanove javnosti in staršem bolnih otrok konec julija letos. Ustanovili naj bi projektni svet s člani iz UKC Ljubljana, ministrstva za zdravje in zdravstvene zavarovalnice. Naloga tega sveta pa naj bi bila, da uresniči zamisel o sodelovanju s tujo ustanovo. Kaže, da vsi vedo, kako naj bi to potekalo, približno tako kot ima verjetno vsakdo idejo, kako bi zapravil milijone evrov, če bi jih zadel na loteriji.

Od odhoda izraelskega kirurga smo tako spoznali beograjskega kirurga Igorja Šehića, ki pa je hitro ugotovil, da zaradi razmer starši zdravnikom ne zaupajo, zato je pospravil kovčke in odšel. Zdaj že nekdanji vodja otroške srčne kirurgije Tomislav Klokočovnik je takrat govoril o sodelovanju s strokovnjaki iz Padove. Dogovor z njimi naj bi bil tik pred podpisom, a se ni zgodilo nič. Potem so se začeli dogovarjati s Čehi. Iz Prage sta prihajala dva oziroma trije otroški srčni kirurgi in na koncu še kirurg iz Masse iz Italije. Nihče od teh s Kliničnim centrom ne sodeluje več. Vodstvo UKC Ljubljana pa še vedno zagotavlja, da je »pogodba s tujim centrom tik pred podpisom« in da morajo »urediti samo še nekaj podrobnosti«. Scenarij, ki se kar naprej ponavlja. V bistvu v Sloveniji otroške srčne kirurgije nimamo več. Ministrstvo pa trdi, da jo bomo imeli še naprej.

V vsakem podjetju bi odgovornega, ki takih peripetij ne bi znal razrešiti, nagnali v treh mesecih, najpozneje v pol leta. Očitno so v UKC Ljubljana ljudje prilepljeni na stolčke. Strokovna direktorica je že dvakrat poskušala razrešiti Rajka Kendo, do danes ji ni uspelo. Je pa zato otroška kardiologija dokončno razklana na dva tabora. Eden zagovarja Kendo in njegove privržence, drugi pa podpira Tomaža Podnarja, enega redkih otroških kardiologov pri nas. Slika je postala povsem črno-bela: Podnar je odličen, oddelek pod njegovim vodstvom dobro dela. Kenda in drugi kardiolog sta v črnem taboru, zato bi morala po mnenju Pfeiferjeve leteti.

Imeli smo mednarodno strokovno komisijo, ki je pregledovala, kaj se je dogajalo pod Mišalijevim vodstvom. Komisija je UKC Ljubljana napisala dolg seznam ukrepov, ki so nujno potrebni, če naj bi imeli dobro delujoč oddelek otroške srčne kirurgije. Toda v UKC Ljubljana so iz tega poročila potegnili samo tisto, kar naj bi očrnilo Mišalija (in Roberta Blumauerja, ki je odšel delat v Nemčijo, kjer ga, mimogrede, po naših informacijah zelo cenijo). Očitno so potem poročilo vrgli na dno predala in nadaljevali po starem.

Še enkrat je treba zapisati: odgovorni, ki razprtij med zdravniki ne znajo končati v dobro malih bolnikov ter teh malo strokovnjakov, kar jih imamo, končno povezati v skupnem cilju, bi morali takoj oditi s položajev. Sem sodita tako generalni direktor kot strokovna direktorica, najprej pa strokovni direktor pediatrične klinike Rajko Kenda, ki ves čas trdi, da se mu »dogaja krivica«. In to po tistem, ko je bil kar nekaj časa sam vodja otroške kardiologije, kar ga še posebno bremeni. Ker so se v treh letih razmere še zelo poslabšale in ker se je samo sestankovalo in govorilo, bi morala oditi celoten strokovni svet in svet zavoda UKC Ljubljana. Z ministrico Milojko Kolar Celarc na čelu.

To bi se moralo zgoditi. Le da ni nikogar toliko v hlačah, da bi to storil.